Po vsej verjetnost me je delo v te vrste ustanovi tako zaznamovalo, da oddajam kakšem poseben knjižničarski feromon. Po čem sklepam to? Po tem, da so vsi knjižničarji v naši knjižnici blazno prijazni do mene.

Resno, sem bila že priča parim jezno/elegantno/osornim odgovorom na vprašanja študentov. Z mano pa vedno prijazno podebatirajo, enkrat mi je na primer knjižničarka povedala cel program proslav v tistem tednu (ne vem več za kaj je šlo). Danes pa tole: Pridem v knjižnico s polnim naročjem knjig (tri v rokah ena v torbici)¹, kar se da elegantno spravim knjige na pult in knjižničarju pomolim izkaznico nakar mi začne tip razlagat, da je sedaj pa res gvišno, da pride julija za nekaj dni v Ljubljano preden odpotuje naprej na vzhod.

In jaz sem seveda, lahko si predstavljate ostala kot njok, ki mu je leva polovica možganov začasno odmrla, desna pa ob tisti uri še ni bila zbujena. Hm, okej, sem izjavila, saj ti bo verjetno všeč, ker za turista pač zna biti čisto simpatičen postanek. U glavnem, itak si nisva imela kaj preveč za povedat in sem jo izpred pulta ucvrla po hitrem postopku. In potem razmislek: kako je tip vedel od kje sem? Seveda tega ni kar prepoznal, zapomnil si je, ker vem da sem mu povedala, tistikrat ko sem končno dobila študentsko izkaznico in mi je pomagal urejati tehnične zaplete. Ampak vseeno, bilo je že skoraj dva meseca nazaj in pri količini ljudi, ki mu dnevno steče skozi knjižnico… Ufa. Mogoče pa je prepoznal mojo knjižničarsko karmo  ali pa je navdušen pogled v očeh, ko najdem kakšno res zanimivo knjigo, zamenjal za kaj drugega….

1. pač pisanje seminarskih ima svoje zahteve [Ajd, nazaj brat]

Že dva dneva se poskušam spraviti v neko normalno stanje funkcioniranja. Gre za to, da imam precej dela in blazno pomanjkanje volje. Tako nadlogo, ki me vsako toliko doleti običajno preganjam s takoimenovanimi skupinskimi motivacijami.

Vsi, ki živite s cimri ste verjetno kaj takega že preiskusili. Gre preprosto za to, da se z nekom, ki se nahaja v enakem položaju kot vi usedete v istem prostoru in delate vaše naloge. Gledati nekoga, ki nekaj dela je pač vsaj meni najboljša motivacija za to, da se še sama spravim k delu.

 Ta vikend sem imela srečo. Moj cimer¹ ima v torek oddajo projekta² in je že od torka v študentu. Ko sem prispela v petek sem bila presenečena in kmalu se je izkazalo, da je bilo to dobro. Tudi on ima neko nenavdihujoče obdobje in tako sva soboto preživela on pri mizi, jaz pa na kavču s prenosnikom v naročju. Zgodba se je ponovila danes, le sedaj sem se strateško umaknila v sobo, saj je v bivalnem prostoru le ena luknja za internet, to pa po dogovoru koristi to popolne on. Jaz sem bila pripeta dopoldne.

Torej, produktivna dva dneva, ki bi lahko bila še bolj, če take motivacijske tehnike ne bi potrebovala. Ker seveda, imela sva upaljen tv in to na programu, ki je vrtel neskončno epizod ene in iste nadaljevanke. Mislim, da smo dali skozi 6 polurnih epizod. Mislim, da je bil tudi to eden od razlogov za strateški umik. 3 ure neke dobre zadeve je težko gledati³, ne pa še nekega tretjerazrednega ameriškega sitcoma.

Tako, pavze je konec, nazaj k delu.

1. tisti, s cocacolo [Ajd, nazaj brat]
2. arhitekt [Ajd, nazaj brat]
3. če ne delaš nič drugega kot gledaš, v moji situaciji pa je potrebno upoštevati še 10 strani prevoda, ki sem ga delala [Ajd, nazaj brat]

Ne maram širiti nekih stereotipov in predsodkov ampak kar je res je pa res.

Ob tem, da me je gospa, pri kateri sem se čekirala na letališču v Trevisu že februarja¹ povprašala po vizi (o tem sem pisala tu) se je to zgodilo tudi včeraj. S to razliko, da ni vprašala mene direktno ampak se je obrnila k sodelavki. Jaoo. Res se mi zdi nepojmljivo kako si lahko uslužbenec na letališču in ne veš, da so državljani države, ki meji na tvojo lasno člani EU oziroma, da ne potrebujeo vize. Dodatno piko na i postavi dejstvo, da je Treviso dobrih 80 km od meje, ne pa kje v Kalabriji. Njim bi namreč še oprostila. 

Ko sem nekako le prebavila zadevo z viso je sledilo še eno presenečenje. Tokrat nisem samo jaz izgubljala živcev ampak kar vsi potniki po vrsti. Čisto preprost seznam:

Gate 6: Stansed 9:50;

Gate 7: Dublin 10:10;

Gate 8: Shannon 10:20

jim je uspelo pomučkat na način, da so skozi vrata 6 istočasno spravili potnike za London in Shannon (kje so jih potem ločevali ne vem), vrata 7 in 8 pa so namenili nam za Dublin. Vkrcavanje se je začelo ob 9:40, vrata so odprli ob 10:10 in potem se jezli v smislu, ne drenjajte se in umaknite se tistim, ki imajo Priority bording.

Kdor je letel iz Trevisa kamorkoli pa ve, da je prostoa v čakalnici pred vrati ne samo malo ampak izjemno premalo² že za eno letalo potnikov, kaj šele za tri. Potem je signorina še nekaj časa neuspešno mahala z rokami inklicala famozni ”bordo prioritario” na koncu se predala in nas spustila naprej tako kot smo moleli karte.

Kaj jim hočemo, naši sosedje so in z njimi moramo živeti. Saj jih poznamo. Italijani pač.

1. ko sem prišla na Irsko [Ajd, nazaj brat]
2. niti stolov ni [Ajd, nazaj brat]

Saj vem, nepoboljšljiva sem. Včeraj sem se po velikonočnem predahu v domovini vrnila na Irsko in se znašla na izboru za Miss WIT¹ Universe. Zadeva je bila poenostavljeno speljana, šov je trajal točno dvakrat po pet minut z vmesno 20 minutno pavzo. Če je bil tole tako oglaševan Grande Finale ….

Torej: 5 punc se je spravilo na oder, povedalo svoja imena in kaj delajo v življenju. In potem so odpeketale z odra.

Kot rečeno, dvajset minut kasneje so razglasili zmagovalko in seveda ste uganili, da je zmagalo bitje v rdeči cunjici². Je imela najbolj hangri videz. Baje, da je dobila avto v uporabo za eno leto. Katere znamke ve vem, ker voditelj ni povedal, in pogodbo z manekensko agencijo - tudi ne vem katero.

In potem smo šle domov.

No, ne še čisto, še prej me je presenetila peterica punc, ki so imele na glavi utripajoče zajčje uhlje v roza barvi ter majice z napisom Alijeve kokoške.

Ena pa je imela še dodaten napis: The last thing before the ring.

Torej, babe na dekliščini. Nažurale so se verjetno tako kot to znajo Irci, jaz pa sem takrat že sladko spala in sanjala delo, ki sem ga imela danes.

In ga še imam

1. Waterford institute of technology [Ajd, nazaj brat]
2. tak outfit kot ga imejo dekleta na sliki je sicer čisto nekaj običajnega tu. Takoj ko pade noč se je potrebno upedenat kot kaže MTV [Ajd, nazaj brat]

Tako je. Zato spada Galway girl med Motivacijo dneva. Mislim, da so taisto melodijo uporabili tudi za nek film ampak se morda motim, ker pač zadeve ne poznam. Melodija pa je tipično irska.

Ja, je bila parada ja. Ker smo ga v nedeljo preveč žurali je bil načrt, da se v ponedeljek zbudimo dovolj zgodaj, da gremo na parado v Dublin kmalu označen za utopičnega. Resno, ne moreš z avtobusom ob 6.30 zjutraj, ko si dobre pol ure prej prišel nazaj z nedeljakega praznovanja Svetega Partika. Je pač fizično nemogoče.

Tako smo se ob 13h odpravili kar v mesto na lokalno parado. In je bila resno, čisto razkazovanje življenja v mestecu. Najprej so se mimo nas sprehodili vojaki, potem ekipa gasilcev in reševalcev. Sledil je premor, menjava lokacije¹ in potem so se mimo pripeljali motoristi, društvo ljubiteljev Mini-ja, naravovarstveniki (ki so nas prepričevali v koristnost recikliranja tudi z oblekami² ) ter lokalno društvo Poljskih imigrantov.

Sledili so Škotski dudaši v obveznih kiltih, skavti z različnimi rutkami ter skupina morskih skavtov³. Sledili je pleh muzika in več kriketašev, košarkarjev in navijačic. Sledile so plesačice, Medved Pu, Elvis in Homer Simpson. Sledilo je še več skupin otrok in še ena pleh muzika, Vikingška ladja, čebelji panj in ogromna riba.  

In za konec velik stvor, ki nismo točno vedeli kaj predstavlja in smo ga zato poimenovali v ”Zadeva, ki živi pod tvojo posteljo če ne pucaš prahu”. Pač, kot bi gledal veliko pršico iz reklame za Dormeo.

Seveda smo parado zaključili v pravem irskem pubu, kot se spodobi in kot je to počelo stotine Ircev.

1. mi smo menjali lokacijo [Ajd, nazaj brat]
2. narejenimi iz polivinila, plastičnih flaš in papirnatih odpadkov [Ajd, nazaj brat]
3. to jim je pisalo na zastavi, kaj točno pa delajo nimam pojma [Ajd, nazaj brat]

Resno. Moj Guinness je imel deteljico na vrhu pene.

Od strani je sicer izgledal zelo fotogenično,

vendar je končal po pričakovanjih.

Vzdušje tukaj je tako zeleno, da tudi če si še tako trdno zastaviš načrt, da se pač množici ne boš pridružil vse pade v vodo. Ljudje so pač naudušeni, komaj čakajo jutrijšnje dogajanje in to se čuti tudi v zraku.

Študenteraj (se pravi tujci, ki smo v študentu skoraj kot svoja kasta¹ ) smo se včeraj odločili da jo mahnemo v Dublin, v središče dogajanja. Ker če te ni na ‘taglavni’ paradi pač to ni to.

Torej, kot sem pisala včeraj, broške smo že kupile in danes je dan za počitek, saj jutri odjadramo že zgodaj. Ob šastih nisem vstala že reeees dolgo

Zraven pa prilagam rezultate testa Irskosti. Za linke se zahvaljujem Špelci.

Pa poglejmo:

Moja deteljica pravi:

You express yourself well - you are very verbal. You are good at perceiving the world and understanding people.
At times you can be moody and lack direction. You have an artist’s temperament.
You consider yourself a lucky person. Luck always seems to be on your side.
You are traditional, easy going, and appreciative of the simple things in life.

I am 75% Irish

You’re very Irish, and most likely from
Ireland.
(And if you’re not, you should be!)

My Leprechaun name is: Twindle Greentooth

Da sem kostanj po keltskem horoskopu sem že vedela:

You are a born diplomat with a well developed sense of justice.
And even though you’re impressive and intimidating, you’re also fun to be around.
You can be irritated easily, and you sometimes act superior.
Nevertheless, you are sensitive of others feelings and very loyal.
Sometimes you feel misunderstood and are fiercely close to those who know you best.

In Zeleno Jabolko je moja barva²

You are almost super-humanly upbeat. You have a very positive energy that surrounds you.
And while you are happy go lucky, you’re also charmingly assertive.
You get what you want, even if you have to persuade those against you to see things your way.
Reflective and thoughtful, you know yourself well - and you know that you want out of life.

1. o tem se pripravljam še kaj napisat [Ajd, nazaj brat]
2. hm, zelena kot Šumi bomboni, šššššš [Ajd, nazaj brat]

Tako je.

Da bo danes tako dober dan sicer nisem začutila že zjutraj, ampak šele v zgodnjem popoldnevu, ko smo se s kolegicami spravile v mesto po informacije v zvezi s parado za irski nacionalni praznik, St. Patricka. Močilo nas je kot velike¹ vendar se nismo pustile pregnati. Kupile smo si zelene broške, še njmanjši kič v bistvu, čeprav je Karolina nekaj časa vztrajala pri nakupu zelenega klobuka z brado.

Toda pravo veselje se je začelo šele pri naključnem odkritju knjigarne. Gre za tip štacune, ki je meni blazno pri srcu, pri nas pa tega nimamo, oziroma ga jaz nisem še nikjer odkrila. Gre za trgovino s knjigami, časopisi, razglednicami in podobnimi zadevami, ki pa je hkrati tudi kavarna². Torej, kot knjižnica, samo boljše.

In tam sem jo našla. Čakala me je na polici, v družbi svoje dvojčice od katere sem jo z lahkim srcem ločila. Za dobrih 14€ sem postala lastnice te lepotice:

Tako je: postala sem ponosna lastnica Štoparskega vodnika po galaksiji, Trilogije v štirih delih. V bistvu sem tako vzhičena, da sem kar brez besed. Sedaj bo potrebna vsa volja človeštva, da se spravim dokončat esej o strateškem položaju Francije pri oblikovanju politike nadaljnega širjenja EU namesto branja te poslastice. Neverjetno kakšne skušnjave ljudje nalagamo sami sebi.

1. pravkar sem prišla nazaj v študenta in zunaj sije sonce [Ajd, nazaj brat]
2. strežejo Illy kavo, tako, da je sploh postala eden mojih naj kotičkov [Ajd, nazaj brat]

Yes, 2 liters of water every day.

Kaj bi preveč dolgovezila, saj smo se vsi kdaj že srečali s tem vprašanjem. Točno to me je vrašal danes sošolec, pred njim pa še par drugih sicer že nekaj časa nazaj. Kar me je za trenutek iztirilo je bilo to, da je bilo vprašanje postavljeno v, meni osebno, napačnem ambientu. Od doma sem prinesla navado, da se tovrstna vprašanja postavljajo, ko si na žuru ali pa na pijački, vsekakor pa ne v predavalnici na faksu. In take zadeve lahko hitro postanejo priložnost za hvalisanje, ki ga sama sicer ne odobravam, ampak vtis sem dobila, da obstajajo ljudje, ki se dejansko hvalijo s tem, koliko so sposobni spiti. Alkohola se razume.

No, ta kolega je moj odgovor interpretiral, kot da se alkohola še pritaknem ne. In začel razlagati, da on pa res ne mara ljudi, ki ne pijejo alkohola, ker niso za nobeno družbo. Tezo je utemeljeval s pripovedovanjem o ljudeh, ki na najbolj divjih¹ žurih stojijo v kotu in se jim nič ne zdi zabavno.

Čaki malo, je skočilo iz mene (do sedaj sem že prevzela vlogo piflarske sošolke, ki pije đus z vodo iz pipe, da je ceneje), jaz, ki ne pijem alkohola torej ne morem priti na tvoj žur². Odgovoril mi je preprosto. Ne.

Ker je angleščina v kateri je tekel pogovor tudi njemu tuji jezik, je šele čez nekaj trenutkov priklopil za kaj gre in se na hitro začel opravičevat, da pa saj ni tako mislil in da sem fajn in nevem kaj. Misel je spremenil takoj: Jaz sicer lahko pridem, tudi če ne pijem, ker sem itak fajn. In ker sem malo zlobna sem mu nalašč rekla, da na žur kjer je obvezno biti težko vinjen³ pač it principa ne bi šla.

In potem trezen razmislek:

Od kdaj velja, da si nedružaben in nezanimiv, če ne delaš klovna iz sebe pod vplivom raznih substanc? Pa saj ne more biti res, da smo že tako zapeti, da se edino na tak način sprostimo v družbi drugih ljudi.

1. beri pijanskih [Ajd, nazaj brat]
2. hipotetično, itak [Ajd, nazaj brat]
3. tip se je ‘hvalil’ da sam spije steklenico viskija [Ajd, nazaj brat]