Danes sta se na pot proti domu podali Josefin in Karolina, fejst punci iz Stockholma, s katerima sem preživela marsikatero zanimivo urico.

Zgodba o maščevanju pa ima globje korenine in da jo pravilno opišem moram zaobjeti pritoževanja vseh, ampak res vseh tujih študentov nad nehigienskim standardom bivanja, ki ga v svojih stavnovanjih gojijo njihovi Irski cimri. Tudi Josefin in Karolina nista bili izjema. Kar nekajkrat sem bila pri njih in sta mi pripovedovali o tem, da njuni cimri ne odnašata smeti, ne pomijeta posode in sploh pustita za seboj vse razmetano ko se na petek odpravita domov. Sami sta tako skrbeli za čistočo pri njih.

Maščevanje pa se je začelo že dobra dva tedna nazaj. Punci sta se dogovorili, da ne vržeta stran nobene steklenice, pločevinke in plastenke, skratka nobene flaše. Vse to sta dva tedna skrbno zlagali na pult zraven hladilnika. V petek nista odnesi smeti in nista pomili posode. Danes sta spakirali kufre in šli, brez da bi cimram povedali, da odhajata za vedno.

Pejbek tajm.

Stanje, ki sta ga pustili za seboj pa je sledeče:

Dodatna vrečka na vratih je delo ene izmed cimer, nedovolj očtnen rjavkast madež na tleh pa je od nečesa, ki se cedi iz te vrečke. Dizgasting - je zadevo najbolje opisala Karolina.

Pločevinke tam v ozadju, so zložene ena vrh druge, ker pač ni bilo več prostora…

To je pa pogled na vse skupaj. Aja, marmelado, ki je na mizi, smo z družnimi močmi pojedli in pospravili. Sicer pa sem dobila šampon, balsam, pol ponucano arašidovo maslo, krekerje, pol medu in eno posodo tupperware, ker je Josefin pod milim nebom ni imela kam zapakirat¹.

1. njen pakirni problem smo sicer oni dan reševale z nakupom t.i. Space bags [Ajd, nazaj brat]