Še vedno v sklopu predprvomajskih praznikov smo se 29.4. odpravili v Dublin. Karta za vlak iz Waterforda stane 24€ in velja kot povratna, če se vračaš isti dan.

In smo šli.

Ekipa se je najprej namestila v hostlu, kjer so preživeli, po mojih podatkih dobro noč. Ko je bila prtljaga pr’ kraju smo  šli na sprehod. Ker sem dober človek in naredim reklamo, so bili seveda nameščeni v istem hostlu kot jaz daljne 4 mesece nazaj. Hostel mi je priljubljen predvsem zaradi lokacije - v samem mestnem jedru. O tem sem sicer že pisala.

Najprej Dublinski grad, za katerega smo ugotovili, da je eno arhitekturno skropucalo, ki ima na neki točki en stolp prebarvan v nebesno modro. To pa jih ne ovira, da ne bi služil kot protokolarni objekt. Ker se mi ne opisovati zgodovine bom napisala samo to, da je ena od soban opremljena z lestenci znane, Waterfordske steklarne¹. Slikan pa je pogled na grajsko cerkev Najsvetejše trojice.

Nato smo zavili levo v Temple Bar in se spoštljivo ozrli v Wall of fame. Ja, Bono je bil še mladenič na tej sliki.

Od tam smo šli čez reko Liffey na Henry Street, kjer smo dvignili glave in iskali konico špice z uradnim imenom The Spire, ki je ostala zavita v oblake.  Špica je sicer najvišja te vrste na svetu, postavljena pa je na mestu, kjer je nekoč stal spomenik Admirala Nelsona. Brian² mi je razložil, da je spomenik leta ‘66 neuspešno razstrelila IRA. Dokončno pa so ga uničili, ko so ga hoteli popraviti. Aja, Špica je visoka 120 metrov in na vrhu ima premer 15 cm.

Seveda smo bili blazno impresionirani in posneli par zanimivih fotk, kot je tale:

Potem pa odjadrali čez cesto, pozdravili Jamesa

in šli naprej. Uganete kam?

1. mimo katere se sprehajam 2x na dan [Ajd, nazaj brat]
2. sošolec in sicer po fohu profesor zgodovine [Ajd, nazaj brat]