… razmislek o preteklem tednu. Moj teden je bil, z razliko objavljenih zapisov o Kilkennyu in Dublinu precej dogočasen. Dejstvo, da se mi v naslednjem tednu začnejo izpiti seveda pove vse. Tako sem se ta teden učila in izhode ven iz stanovanja zreducirala na nakupe hrane (kruh in mleko in čokolada, da ne pade cukr) in sprehode v knjižnico.

Vse to dolgočasje sem med trenutki pavze kompenzirala z objavljanjem blazno zanimivoh postov na blogu, kjer bi kakšna dušica, ki zadeve ne pozna sumila, da so vsi turistični obiski ap tu dejt. Ja, resničnost je pač taka, da se je pohajanje dogajalo že dva dedna nazaj. Uf, kako šiba cajt.

Danes pa. Danes je bil izjemen dan. Tako je bil izjemen kot že dolgo ne. Pravzaprav je bilo tako izjemno, kot danes enkrat daljnega fabruarja. Razlika med tistim februarskim dnevom in današnjim pa je samo v tem, da sedaj po nekaj mesecih življenja tu na otočku premorem nos, ki povoha zrak in pošlje možganom signal, da je potrebno met dežnik s sabo, ker se bo čez 30 minut ulilo kot iz škafa.

Tako je bilo. Današnji izhod je bil v knjižnico. In kot že rečeno, po vohanju zraka vzamem dežnik in grem. Ko sem se vračala se je namreč ulilo tako kot že dolgo ne. In z lombrenčkom mojim sva se zelo lepo razumela. Jaz sem ga trdno držala za rokico, on pa mi je v zameno čuval glavo. Žal pa sprehod po pločniku ob cesti ne nudi pešču nobenga zavetja pred s hormoni naspidiranega najstnika v rdečem Seicentu, ki sem mu zaželela vse najslabše na tem svetu - od spuščenega olja do pokvarjene sklopke. V momentu sem bila mokra do pasu.

In kaj sem naredila, da bi si polepšala dan? Nič posebnega, ker sem že od zjutraaj take posebne volje, da se mi zdi, da mi razpoloženja ni potrebno popravljat. Tako ravno prav se počutim. Seveda se malo nakremžim, ko se moram spraviti nazaj k učenju ampak vseeno.