Pred nekaj dnevi so se zaključili moji Irski študenstski dnevi in potemtakem tudi namen tega bloga.

V tem času dobrih štirih mesecev je bilo objavljenih 100 objav¹ in 500 komentarjev². Ob tej priliki bi se zahvalila vsem, ki ste mojemu pisanju sledili in v njem aktivno sodelovali.

Da bo zaključek moje blogerske kariere zabaven, v naslednjih vrsticah navajam najpogostejše ključne besede, ki so internetne surferje pripeljali  na ta blog.

Top 15 so sledeče:

1. Vrtni palčki - res, brez njih nam živeti ni

2. Izbor pesmi za evrovizijo - oja, še vedno vroča tema

3. Bejbe - hm…

4. Vrtna korita - za k palčkom seveda

5. Prehlad zamašen nos - lekarna je pravi naslov za to

6. Potujoča trgovina vozila za - brez komentarja

7. Pisoarji vertigo - WTF?

8. Moaksnike - grdobe grde…

9. Irska predstavnica evrosonga - natančeneje piščanec oziroma puran

10. Žena slike - slik tvoje žene nimam

11. Majica za dekliščino - mogoče pa se začnem ukvarjat s tem poslom ?!

12. Seminarske naloge burja - prepisovanje seminarskih z neta pa res ni fer

13. Škaf, angleško - slovar nucaš…

14. Marjan Rožanc Ljubezen - res ne vem od kje je pa ta, ker da bi kdaj pisala o omenjenem pisatelju in delu pa res ne pomnim

15. Motivacija - nimam

 Tisti, ki ste sledili blogu in objavam veste, da se precej ključnih besed nanaša na objave nekatere pa so res izven konteksta.

Torej,

nasvidenje do naslednjič, ko me prime da bi blogala ampak zaenkrat je to z moje strani vse. Blog sicer ostaja in kontaktni mail tudi, če kdo potrebuje kakšno informacijo o Irski in njenih prebivacih, drugače pa je to vse.

”So long and thanks for all the fish!” 

(D. Adams)

1. tale je 101 [Ajd, nazaj brat]
2. popolnoma nenačrtovane okrogle številke [Ajd, nazaj brat]

… razmislek o preteklem tednu. Moj teden je bil, z razliko objavljenih zapisov o Kilkennyu in Dublinu precej dogočasen. Dejstvo, da se mi v naslednjem tednu začnejo izpiti seveda pove vse. Tako sem se ta teden učila in izhode ven iz stanovanja zreducirala na nakupe hrane (kruh in mleko in čokolada, da ne pade cukr) in sprehode v knjižnico.

Vse to dolgočasje sem med trenutki pavze kompenzirala z objavljanjem blazno zanimivoh postov na blogu, kjer bi kakšna dušica, ki zadeve ne pozna sumila, da so vsi turistični obiski ap tu dejt. Ja, resničnost je pač taka, da se je pohajanje dogajalo že dva dedna nazaj. Uf, kako šiba cajt.

Danes pa. Danes je bil izjemen dan. Tako je bil izjemen kot že dolgo ne. Pravzaprav je bilo tako izjemno, kot danes enkrat daljnega fabruarja. Razlika med tistim februarskim dnevom in današnjim pa je samo v tem, da sedaj po nekaj mesecih življenja tu na otočku premorem nos, ki povoha zrak in pošlje možganom signal, da je potrebno met dežnik s sabo, ker se bo čez 30 minut ulilo kot iz škafa.

Tako je bilo. Današnji izhod je bil v knjižnico. In kot že rečeno, po vohanju zraka vzamem dežnik in grem. Ko sem se vračala se je namreč ulilo tako kot že dolgo ne. In z lombrenčkom mojim sva se zelo lepo razumela. Jaz sem ga trdno držala za rokico, on pa mi je v zameno čuval glavo. Žal pa sprehod po pločniku ob cesti ne nudi pešču nobenga zavetja pred s hormoni naspidiranega najstnika v rdečem Seicentu, ki sem mu zaželela vse najslabše na tem svetu - od spuščenega olja do pokvarjene sklopke. V momentu sem bila mokra do pasu.

In kaj sem naredila, da bi si polepšala dan? Nič posebnega, ker sem že od zjutraaj take posebne volje, da se mi zdi, da mi razpoloženja ni potrebno popravljat. Tako ravno prav se počutim. Seveda se malo nakremžim, ko se moram spraviti nazaj k učenju ampak vseeno.

Že dva dneva se poskušam spraviti v neko normalno stanje funkcioniranja. Gre za to, da imam precej dela in blazno pomanjkanje volje. Tako nadlogo, ki me vsako toliko doleti običajno preganjam s takoimenovanimi skupinskimi motivacijami.

Vsi, ki živite s cimri ste verjetno kaj takega že preiskusili. Gre preprosto za to, da se z nekom, ki se nahaja v enakem položaju kot vi usedete v istem prostoru in delate vaše naloge. Gledati nekoga, ki nekaj dela je pač vsaj meni najboljša motivacija za to, da se še sama spravim k delu.

 Ta vikend sem imela srečo. Moj cimer¹ ima v torek oddajo projekta² in je že od torka v študentu. Ko sem prispela v petek sem bila presenečena in kmalu se je izkazalo, da je bilo to dobro. Tudi on ima neko nenavdihujoče obdobje in tako sva soboto preživela on pri mizi, jaz pa na kavču s prenosnikom v naročju. Zgodba se je ponovila danes, le sedaj sem se strateško umaknila v sobo, saj je v bivalnem prostoru le ena luknja za internet, to pa po dogovoru koristi to popolne on. Jaz sem bila pripeta dopoldne.

Torej, produktivna dva dneva, ki bi lahko bila še bolj, če take motivacijske tehnike ne bi potrebovala. Ker seveda, imela sva upaljen tv in to na programu, ki je vrtel neskončno epizod ene in iste nadaljevanke. Mislim, da smo dali skozi 6 polurnih epizod. Mislim, da je bil tudi to eden od razlogov za strateški umik. 3 ure neke dobre zadeve je težko gledati³, ne pa še nekega tretjerazrednega ameriškega sitcoma.

Tako, pavze je konec, nazaj k delu.

1. tisti, s cocacolo [Ajd, nazaj brat]
2. arhitekt [Ajd, nazaj brat]
3. če ne delaš nič drugega kot gledaš, v moji situaciji pa je potrebno upoštevati še 10 strani prevoda, ki sem ga delala [Ajd, nazaj brat]

Saj vem, nepoboljšljiva sem. Včeraj sem se po velikonočnem predahu v domovini vrnila na Irsko in se znašla na izboru za Miss WIT¹ Universe. Zadeva je bila poenostavljeno speljana, šov je trajal točno dvakrat po pet minut z vmesno 20 minutno pavzo. Če je bil tole tako oglaševan Grande Finale ….

Torej: 5 punc se je spravilo na oder, povedalo svoja imena in kaj delajo v življenju. In potem so odpeketale z odra.

Kot rečeno, dvajset minut kasneje so razglasili zmagovalko in seveda ste uganili, da je zmagalo bitje v rdeči cunjici². Je imela najbolj hangri videz. Baje, da je dobila avto v uporabo za eno leto. Katere znamke ve vem, ker voditelj ni povedal, in pogodbo z manekensko agencijo - tudi ne vem katero.

In potem smo šle domov.

No, ne še čisto, še prej me je presenetila peterica punc, ki so imele na glavi utripajoče zajčje uhlje v roza barvi ter majice z napisom Alijeve kokoške.

Ena pa je imela še dodaten napis: The last thing before the ring.

Torej, babe na dekliščini. Nažurale so se verjetno tako kot to znajo Irci, jaz pa sem takrat že sladko spala in sanjala delo, ki sem ga imela danes.

In ga še imam

1. Waterford institute of technology [Ajd, nazaj brat]
2. tak outfit kot ga imejo dekleta na sliki je sicer čisto nekaj običajnega tu. Takoj ko pade noč se je potrebno upedenat kot kaže MTV [Ajd, nazaj brat]

James, Jake, Jack in Sophia nimajo nič skupnega oziroma imajo skupno to, da so se znašli na istem mestu ob istem času, da so vsi temnolasi in poševnooki. Drugega pa čisto nič. James in Sophia sta Kitajca, Jake je Tajec in Jack je Korejec.

Zgodba gre takole: Vsi so se iz svoje kulture znašli v neki čisto drugi, ki je tako zelo drugačna, da so morali kar nekaj svojih navad zelo spremeniti. V tem smislu so se znašli na istem bregu kot sem se tudi sama. Naenkrat je bilo namreč potrebno jezik razmišljanja preklopiti na tuj jezik. V angleščini je potrebno govoriti in če govoriš je najbolje da v angleščini tudi misliš, če pa že misliš in govoriš angleško potem je pa najbolje da še pišeš angleško in stvar je zaključena. Vsekakor najmanj problemov povzroča.

Poleg te spremembe, ki smo jo morali narediti vsi tuji študentje pa ostaja neka temeljna posebnost. V to skupino marsikdo ne spada (tudi jaz ne), žal pa so se James, Jake, Jack in Sophia znašli ravno v tej situaciji. Ime. Lastno osebno ime, ki od najbolj ranih let življenja zaznamuje človeka in ga spremlja skozi celo življenje (če si ga vmes zaradi kakšne modne muhe ne spremeni) so si bili nekako prisiljeni spremeniti. Tako se sedaj vsem nam predstavljajo kot James, Jake, Jack in Sophia.

Enega od njih sem vprašala kakšno je njegovo pravi ime pa mi je z nasmeškom odgovoril: ”Ah.., doesn’t matter.”

O svojih težavah s knjižnico sem že pisala, niso pa bile povezane z naslednjim segmentom težav, v katerega je bila vpletena knjižnica. Sam izvor težav je v bolniški neke določene gospe, zaradi katere sem skoraj dva tedna čakala na vpis in posledično na vpisno številko. Ko se je tudi ta zadeva razpletla in sem končno dobila študentsko izkaznico je bila prva stvar, ki sem jo namerava storiti, logično izposoja knjige v knjižnici. Toda: knjižničarka je nenadoma dobila otožen izraz na obrazu in mi dejala, da žal še vedno nisem v sistemu in mi potemtakem ne more izposoditi knjige. Okej, sem stisnila zobe, kdaj pa bom lahko. Svetovala mi je naj se zglasim zvečer ali naslednji dan zjutraj. To je bilo v ponedeljek.

 Ker se mi ne da dvakrat na dan hoditi v kampus in nazaj¹ sem se odločila poskusiti srečo v torek zjutraj. In se znajdem na glavnem pultu s knjigo v roki in kar naenkrat knjižničarka² žalostno pogleda in zmaje z glavo. Nisi v sistemu. Potem sem zajela sapo, in povprašala če pa lahko sama kaj naredim da se ta proces osveževanja podatkov pospeši. Pa je samo odmajala z glavo. Počakati bo potrebno do večera ali pa do jutri zjutraj. Zveni znano?! Tako je šel mimo še torek.

Danes pa, sem si rekla - v tretje gre rado - in šla poskušat svojo srečo. Tokrat je bil knjižničar in ko je preveril mojo kartico mi je, z enako žalostnim pogledom kot prejšnja dva dneva njegovi kolegici, zagotovil, da si knjig res ne morem izposoditi. V tistem trenutku sem verjetno tudi sama imela podobno žalosten pogled na obrazu, ko mi nenadoma reče naj počakam trenutek in že je visel na telefonu in klical nekega Jamesa, ki mu je očitno zagotovil, da bo zadeva čez pol ure nared. In res, čez pol ure sem bila pri pultu in tokrat sem si lahko izposodila prvo knjigo.

Kar sem hotela s tem zapisom poudariti je predvsem odnos knjižničarjev. Saj gospe v prvih dveh primerih sta bili prijazni in vsaj kazali neke vrste simpatijo do bitja, ki pač ni še v sistemu in si knjige ne more izposoditi. Nikjer tistega ironičnega, kronično neprijaznega odnosa, ki sem ga bila velikokrat deležna v kateri od knjižnic v Sloveniji. Da o knjižničarju ne govorim, ta se je celo potrudil in me izprašal iz kje sem in mi vse razložil kako je pa on že bil v Sloveniji in da tudi letos namerava nekaj dni preživeti v Ljubljani, medtem ko bo potoval na vzhod. Za piko na i se je odločil še pravilno izgovoriti moj priimek in to mu je presenetljivo dobro uspelo. Samo ’s’ je izgovoril kot ‘z’, to je pa bila tudi edina napaka, ki jo je naredil.

1. bus vozi samo v času predavanj, peš pa traja pol ure [Ajd, nazaj brat]
2. tokrat ni bila ista [Ajd, nazaj brat]

Dobra dva tedna sem že tukaj in pridno hodim na predavanja vendar sem komaj danes dobila študentsko izkaznico. Sam postopek pridobitve je precej preprost, dobiti moraš vpisno številko, plačati 50€ in se napotiti do pisarne kjer delajo študentske izkaznice. Tam dekletu pokažeš račun, stopiš korak nazaj da te fotografira, se podpišeš, počakaš 2,6 minute in dobiš študentsko izkaznico.

Vse skupaj precej preprosto pri meni pa je trajalo tako dolgo, ker mi niso mogli izdati vpisne številke, saj je bila gospa, ki skrbi za to na bolniški.

Ampak, podimo k bistvu. Zakaj je študentska izkaznica tu tako pomembna? Iz svojih izkušenj na ljubljanski univerzi smo študentsko potrebovali samo za knjižnico, nakup bonov in tu se zadeva konča. Tam kjer smo jedli ponavadi po izkaznici sploh niso vprašali. Tu je pa zadeva popolnoma obratna. Tu potrebuješ študentsko čisto za vsak premik. Kot najpomembnejše, študentska služi kot ključ od apartmaja in svoje sobe¹. Z njo si seveda izposojaš knjige in se zastonj voziš z avtobusom od študentskega naselja do kampusa.

Zadeva gre pa še v eno dimenzijo. Izkaznica namreč deluje kot neke vrste bančni račun, naložiš gor denar in na tak način si lahko s kartico cca. 25% ceneje plačuješ: printanje in fotokopiranje, knjige potrebne za študij, fitnes storitve, razne napitke in prigrizke iz avtomatov, špežo v dveh trgovinah (ena je locirana znotraj glevne stavbe kampusa, druga pa zraven študentskega doma) ter kosila v osmih manjših restavracijah, ki se nahajajo bodisi znotraj kampusa bodisi v njegovi neposredni bližini.

S popustom pa si lahko kupiš trenerko z napisom imena inštituta in njegovim grbom. Potem pa zgledaš, kot da bi padu iz kakšnega ameriškega filma o najstniških nogometaših in šolskih navijačicah. Jupi!

1. v času ko sem bila brez so mi izključno za ta namen izdali začasno kartico [Ajd, nazaj brat]

Do knjig in knjižnic imam že od nekdaj poseben odnos. Še vedno se spomnim katera je bila prva knjiga, ki sem si jo sposodila v lokalni knjižnici, ko sem se vpisala. No, to pa je malce stran od bistva tega zapisa.

Kot pridna študentka kar nekaj uric dnevno preživim v knižnici na inštitutu in v teh nekaj dneh sem postala izrazito  netolerantna do naslendnjih primerkov:

- kakrške koli oblike pogovarjanja. V to kategorijo spada šepetanje ali glasno govorjenje med dvema ali več osebami, najbolj pa me živcira pogovarjanje po telefonu. Redki so namreč osebki, ki se potrudijo da rečejo, ne morem, sem v knjižnici ali pa te pokličem nazaj. Hej, obstajajoprimerki, ki se niti potiho ne oglasijo amapk kar na glas vse razložijo. Ja, redki so tisti, ki tečejo ven.

- zvonenje telefonov. To se deli v telefone, ki zvonijo enkrat in jim potem lastnik zamenja profil na Tiho¹ ter na telefone, ki zvonijo v različnih časovnih intervalih. Njihovi lastniki se očitno počutijo zelo dobro, da njihove, po navadi precej bebave melodije, odmevajo po prostoru.

- potem je tu vrsta ljudi, ki si med branjem privoščijo hitro malico in tako odvijajo bonbone, čokolade in drugo šumečo ropotijo. Grrrrr.

- piko na i postavijo opetkanke². In to so po navadi dekleta, ki ne znajo hoditi v petah in hodijo s konjskim korakom, ki se na marmornatih tleh razlega čez celoten prostor, naredi en krog in potem še enega preden dokončno izzveni. Tu-DUM, tu-DUM, tu-DUM. Grozljivo.

- in za konec seveda voziček. Knjižničarji seveda uporabljajo voziček, ko prevažajo knjige z glavnega pulta na police. In to je šele veselje slišat, ko ga kak nadobuden študent veselo poriva, ker je pravkar spil kavo in se odlično počuti. Trrk-trrk, trrk-trrk, trrk-trrk, trrk-trrrk. Joooj. 

1. tu govorim v imenu lastnikov Nokij, kako sa utišajo druge znamke telefonov, ne bi vedela [Ajd, nazaj brat]
2. res nimam nič proti opetkanim ženskam, tudi sama se rada opetkam ob določenih priložnostih [Ajd, nazaj brat]

Zakaj antivalnetinovo? Saj nimam nič proti dnevu zaljubljencev in simpatično mi je vsako leto opazovati ljudi, ki se javno negativno izražajo proti temu kao komercialnemu prazniku. Hej, saj dandanes so vsi prazniki komercialni in na posamezniku zavisi kaj si bo izbral in praznoval. Magari god svete Ane, ki je v Aaborgu na Danskem dala ime ulici kjer ne najdete drugega kot bare in diskoteke. Vsakemu svoje pač.

Da je danes valentinovo se se spomnila ob pogledu na nekje pod dvajsteimi leti starega mladeniča, ki je po študentu prenašal šop rdečih vrtnic, velik roza balon v obliki srca in ogroomnega plišastega medveda v prozorni  najlon vreči. Pač, vsak praznuje po svoje. Jaz in moj (vsega hudega navajen) dragi pač ne praznujeva. Saj ne da bi hotela bojkotirati, sploh ne.  Najino nehotemo bojkotiranje ima globoke korenine. Lani na primer, sem delala in talala srčkaste bombonjere mojm ljubim (odkar smo v EU sodržavljanom) Italjanom, letos pa sem par tisoč kilometrov stran na Irskem. Več sreče prihodnjič je pisalo, kje že?

In ker letos delim usodo tudi z mojimi kolegicami (Karolina ne šteje zraven, ker jo je danes obiskal fant, ki se je zaradi Valentinovega pripeljal iz Stokholma¹ ) odločile, da bomo praznovale antivalnetinovo in se spokale v Ruby’s² kjer ponujajo vstop in kozarec šampanjca za dame (Lejdis) brezplačno. Tako, da bomo ves večer gledale cinično izpod napol zaprtih oči in se trudile izgledat kul.

Vse najboljše za valentinovo!

1. v katero kategorijjo spada pa tole? Kič ali romantika [Ajd, nazaj brat]
2. bližnji diskač [Ajd, nazaj brat]

Za to objavo se mi zdi, da mi je navdih dala Meta. Pri prejšnji objavi o rastlinju je namreč vrgla eno piščančjo kost za obiranje. Ali se tudi vam dogaja, da v domačem okolju, v vsakdanjem življenju, naletite na kakšno bizarno zadevo (kot primer lahko vzamemo soseda s Sneguljčico in sedmimi palčki pri domačem ribniku¹ ) in vendar gre to nekako mimo nas. Dejstvo odpravimo z zamahom roke in mogoče še s kakšnim nasmeškom, kvečjemu komu povemo o tem kar smo opazili. Ko pa vstopiš enkrat v neko drugo kulturo, kjer stvari jemljejo čisto drugače, in hej, imajo za to tudi neke utemeljitve, pa so deležne večje pozornosti.

Gre za to, da smo na delovanje v lastnem kulturnem sistemu tako navajeni, da so naše reakcije že del sistema, o njih se ne vprašujemo več, preprosto vemo, da so prave. Vsak odmik od znanaega pa zaznamujemo s tem, da poskušamo nanavadno spraviti v razumljive okvirje (v okvirje razumljive naši kulturi). Vsaka druga kultura ter sistem nekih življenjskih vzorcev pa je našemu tako tuj, da lahko pride do, v stroki tako imenovanega ”kulturnega šoka”, ko se znajdeš v drugi kulturi brez nekih smernic kako reagirati ob določeni zadevi. In morda prihaja do pretiranih reakcij samo zato, ker sam ne veš kako na zadevo reagirati. Sama tako še vedno ne vem ali lahko rečem šit na glas ali je bolje da ne. Nekje naj bi to bila precej huda kletvica² in to mi je ostalo v glavi.

Da se spopadam s ‘kulturnim šokom’? Seveda se in zelo mi je všeč odkrivanje novih načinov reagiranja na določene zadeve. Čeprav se ravno v tem kontekstu ragiranja pojavlja vprašanje ali lahko pride do kulturnega šoka tudi v domačem okolju? Nas lahko Sneguljčica ob ribniku tako ‘zmede’ da ne znamo odreagirat? Po mojem mnenju lahko, in ravno tako ob futurističnih koritih za rože. Kot argument za potrditev te teorije pa bi lahko navedli (predvsem pri koritih) to, da iščemo asociacije, na kaj nas ta, našemu sistemu neznana zadeva, spominja. Tako imamo primerjavo korit z ribežnom in še čim drugim, ne tako uglednim, povezanim s kolinami.

Pomembno je torej, da se pogovarjamo in izmenjujemo mnenja. Na tak način si ustvarjamo svoje vzorce ragiranja in razumevanja. Ker, bodimo pošteni, korita za rože na dveh metrih višine?

In Sneguljčica in sedem palčkov ob vrtnem ribniku izgledajo ravno tako neneavadno v Sloveniji kot bi na Nizozemskem ali pa na Irskem, če že primerjamo.

1. pri njemu se v bistvu najde še marsikaj zanimivega [Ajd, nazaj brat]
2. sem enkrat slišala [Ajd, nazaj brat]