Po celotedenskem kislem deževnem vremenu, sva se z Alešem odločila, da tvegava in petek preživiva v glavnem mestu. Že v prejšnji reportaži sem napisala katere stvari še čakajo da jih vidim in tako sva najprej spoznavala malce Irske zgodovine in obiskala:

Kilmainhamske Zapore, ki so veličastni kljub zgodbam o političnih zapornikih in usmrtitvah, ki smo jih slišali.

Nad vrati so kače upodobljene kače v verigah…

Vzhodno krilo pa je… veličastno…

Po tem svoa odjadrala do Gunnessovega skladiša in po turi za turiste direktno v Gravity bar - okrogel prostorček s steklenimi stenami od koder gledaš Dublin in srkaš pint temnega - ki ti ga natočijo ob izročitvi kupončka, ki ga dobiš s plačilom vstopnine. Bil je nabito poln, uspelo mi je poslikati par ne preveč uspešnih slik.

Zadeva je v sedmem štuku in do tja si je potrebno ogledati vse od sestavin pive, postopka varjenja, transporta v druge države, embalaž, starih zamaškov ter reklamnih oglasov. Utrujajoče, vendar vredno ogleda.

Sledil je počitek v St. Stephen’s Green Parku, ki je bil poln ((overcrowded je bolj primeren izraz - kako pa se temu v slovenščini reče?)) .

Malce sva se šetala še naokoli in pofotkala tale prizor.

[Klikni na sliko za povečavo]

V prejšnjem postu sem omenjala - kar je tudi sicer znano - da imajo Irci referendum o Lizbonski pogodbi. Da gre tokrat za res - še bolj kot v času referenduma o Pogodbi iz Nice¹ - je postal očitno čez noč.

Kar naenkrat so se na vseh kandelabrih pojavili plakati z motivacijskimi sporočili - glasujmo ‘za’. Samo na enem sem videla z rdečimi črkami napis, ki bi ljudi prepričal v nasprotno. In seveda v izložbi stranke Sinn Fein.

V tem nekaj dneh sem se celo nekaj Irščine naučila: Votail Ta - pomeni glasuj za. Sicer je Irščina tukaj poleg angleščine uradni jezik, vendar s to razliko, da je nihče ne govori. Pavel, cimer mi je znal povedati samo preprosto vpašalnico ‘Kako si kaj?’². Odgovora že ni več vedel. Ampak, če je Fianna Fail nekaj let nazaj uspela doseči priznanje Irščine kot enega od ogroženih Evropskih jezikov in dobiva finance za prevajanje vseh dokumentov v ta jezik³, potem je edino pravilno, da ga uporabljajo tudi na plakatih.

[Saj že veste - s klikom na manjšo sliko se vam prikaže večja]

1. takrat so imeli dva referenduma, ker so na prvem se odločili napačno - za ‘ne’ [Ajd, nazaj brat]
2. Cones a Ta Tu? [Ajd, nazaj brat]
3. čeprav je dejstvo, da noben od teh EU dokumentov preveden v Irščino ni bil niti enkrat downloadan, torej niti prebran [Ajd, nazaj brat]

Sovražim dež in mraz v obdobju, ko človeku uničuje načrte po brezskrbnem pohajanju. Točno to se je namreč zgodilo že včeraj, nadaljuje pa se danes. Po zadnjem izpitu na tem otoku, se je včeraj popoldne ulilo kot iz škafa. In je padalo celo noč in še sedaj ni ponehalo. Tako nas moči, kot včeraj nogometaše v Moskvi.

Glede izpitov pa tako: v enem tednu so se zvrstili vsi štirje. In če drugega ne, so bili na delu živci. Počutila sem se kot tempirana bomba in včeraj, ko je bilo vsega konec me je zagrabil krč v roko. Razporejeni so bili namreč tako, da se je količina potrebnega pisanja pri odgovorih stopnjevala iz izpita v izpit. Če sem se pri prvem še lahko bahala s tem, da mi je ostalo dovolj časa za lepotne jezikovne popravke pa tega včeraj ni bilo mogoče več izvesti. Ko je gospa nadzornica ukazala odložiti pisala sem besno pisala še zanje besede pri zadnjem vprašanju. Nekje vmes sem sicer namenila dovolj časa za hiter pregled napisanega - imam namreč grdo navado, da ko pišem prehitro spuščam zadnje črke besed, kar pa sploh  ni dobro in verjemite, včeraj sem jih našla res veliko.

Glede vprašanj pa tako: predvidljiva - plusi in minusi Refromne pogodbe - Irci imajo seveda referendum in o tem ”morajo” kaj vedeti. Lobiranje v EU - ker je to pač najljubša profesorjeva tema in primerjava EU z drugimi podobnimi organizacijami po svetu. Slednja tema mi je bolj simpatična tema kot proračun EU in vpliv na Irsko. Nekaj vprašanj je bilo grdo zapakiranih v Irski kontekst - ki se ga na predavajih nismo dovolj dotikali, da bi se človek čutil kompetentnega dajati odgovore. Aja, gre po principu maš šest vprašanj in izbereš tri.

Po skoraj desetih napisanih straneh sem prišla domov, čakalo me je kosilo, ki ga je pripravu moj in potem direktno spat. Uf, je pašalo. 

Tole bitje sem danes videla kako si je prepevalo na veji in spomnila sem se svojih mladih dni, ki sem jih preživela v brdu, ki ga moj mlajši brat ne pozna, prepleza na in padla z cele serije dreves… Ja, nam je dogajalo, ko smo bili mlajši…

Sonček boža tačice
naše bele mačice.
O, da je lenuška,
to pa ni resnica –
ona je predica.

Kadar naigra se,
za kolovrat sede,
zamiži in prede.

S. Kosovel

Posvečeno, moji novi virtualni mački.

in nihče ni rekel nobene.

Sedaj že kar nekaj dni nisem nič napisala in ko sem danes odprla blog, vidim, da mi odštevalnik kaže še 6 dni in nekaj malega. Tako je. Čez en teden bom doma in kar strah me je. Predvsem zato, ker je tukaj še toliko za postoriti. V ponedeljek in sredo še izpiti in potem ostane tistih bornih  nekaj dni za dopust. Dopust, ki so mi ga Irci uničli s tem, da se se sredi semestra spomnili, da so med božičnimi prazniki bili en teden preveč na počitnicah in morajo nadoknaditi v maju. Tako so se nam predavanja zamaknila in tudi izpiti. Grrrr.

Aja, pa v pretek sem pisala drugi izpit in bila vsa srečna, da so bila vprašanja spodobna in samo picajzlasta delitev časa (ena ura za eno vprašanje in ena za drugo) je rešilo vso zadevo. Gospe predavateljici¹ je namreč uspelo postaviti tako obširna vprašanja, da bi pri vsakemu lahko bila še uro in kaj nakladala, da bi bilo vse kar je o zadevah mogoče napisati. Pa ne bi o tem.

Jutri me čaka najbolj piflarski izpit. Gospod predavatelj² nam je dal vedeti, da je vse povedano na predavanjih izjemnega pomena in da je vsaka oblika svojega razmišljanja prepovedana, ker ti pač zbiva točke. Kot primer lahko navedem ko smo na predavanju o etiki v oglaševanju govorili o tem, da tržniki pač odkrivajo potrebe kupcev. Ker kupci imamo potrebe za katere ne vemo da jih imamo. Pa sem ga povprašala, če to ne paše bolj v kontekst kreiranja potreb, ustvarjanja lažnih potreb. In model izjavi, da mi o tem ne govorimo in da sicer lahko to napišem v izpitu, vendar mi ne bo prineslo točk, kvečjemu jih bo zmanjšalo, ker tržniki pač odkrivajo potrebe. Grrr.

V sredo pa EU. Vse od zgodovine, širitve, politika, ekonomija, Lizbonska pogodba, lobiranje, sestava in oblikovanje proračuna. Skratka ena gora med seboj prepletenih tematik, kjer predavatelj³ zahteva, lasten razmislek. Kar je hvalabogu edino pravilno, vendar smo spoznali, da je tudi tukaj potrebno zaigrati na njegove strune proevropskosti.

In tako ostanejo četrtek, petek in sobota za pohajkovanje naokrog. Na žalost sva z moji prišla do zaključka, da dveh stvari, ki sem si jih želela ogledat pač ne bom videla. Klifov Moher in Velikanove poti. V četrtek namreč rantava avto in se odpeljeva okrog po obali in malce v notrajonost na ogled nekaj starih hiš, v petek pakirava, pucava in greva na zadnji Billov špil, v soboto zjutraj pa na prvi vlak za Dublin. Obenem lahko povem, da zbiram udeležence izleta v bližnji ali pa daljni prihodnosti, ki bi jih omenjeni naravni znamenitosti zanimali za ogled v živo.

1. o kakšnem dr. nazivu in drugem znanstvem udejstvovanju lahko tukaj samo sanjamo [Ajd, nazaj brat]
2. ki je zadnji znanstvani članek obljavil nekaj let nazaj in je pisal o sponzorstvu kot obliki marketinga [Ajd, nazaj brat]
3. ta si vsaj zasluži ta naziv [Ajd, nazaj brat]

Uf, hud dan je za mano. Danes je bil namreč na vrsti prvi od štirih izpitov, ki jih moram opraviti kot del izmenjave. Pred tem sem bila seveda primerno živčna, saj je šlo za prvi izpit sploh pisan v katerem drugem jeziku, ki ni materinščina.

U glavnem. Šlo mi je še kar in povem lahko, da mi ni bilo ptrebno koristiti 20 minut ekstra, ki mi sicer pripadajo kot tuji študentki. Še enkrat se je potrdila moja teorija, da se na izpitu prikažejo vprašanja, za katera sem 100% da jih ne bo. Moj instinkt je pač nezmotljiv.

Vselje dneva pa me je čakalo na recepciji. Prejšnji teden smo namreč imeli inšpekcije in pregledovanje sob. No, presenečenje na recepciji je bilo tole kar je na sliki:

Čestitke za najbolj pospravljeno sobo ter dvajset evrov v kuverti. Z Alešem sva preračunala, da bo zadostovalo za 4 pinte Guinnessa v mojem najljubšem pubu in 2,80€ nam bo ostalo. Bill¹ daneš žal ne igra.

1. Anja, Nataša in Samo ga seveda poznajo [Ajd, nazaj brat]

Da so Irci packi sem že utemeljevala, sedaj pa podajam drugi dokaz. Nikoli v življenju se mi namreč še ni zgodilo, da bi šla v knjižnico in prijela za knjigo na polici, ne kje v skladišču¹, ki je bila prašna.

In ne samo to. Bila je polna ‘muck’. Saj veste tistih, puhastih reči, ki se naredijo pod posteljo, če ne pobrišeš predoglo. Bljak.

[Za večjo sliko, klikni nanjo]

1. mogoče nekej bi to še oprostila [Ajd, nazaj brat]

… dolgo sem se trudila da ne bi ampak danes me ja zadelo kot z jasnega, da moram. Očitno prehajam v fazo, kot jo je opisal knjižničar, ko začenš Irsko in Irce gledat z neko dobršnjo mero cinizma. In mokasinke pašejo ravno v to kategorijo.

Gre namreč za domačinom neverjetno priljubljeno obuvalo. Očitno furajo neke vrste ‘nisi fensi če nimaš’ varjanto. Že precej časa nazaj je Josefin¹ naredila en fotosešn s cimrinimi mokasinkami. Pač, takrat se nam je zdelo blazno zabavno, sploh, ko je pripovedovala, kako cimra² ne gre nikamor brez njih. Seveda prilagam fotko:

Kaj me je pa danes zadelo? No, Pavel³ se je danes okrog 11.30 primajal iz sobe in sporočil, da pride na obisk njegova mama. In se butne na kavč in dvigne noge na mizo jaz pa z levim kotičkom očesa opazim mokasinke. In klikne prvič. In pride mama in se postavi zraven kauča in jo pogledam in klikne drugič. Gospa je imela obute mokasinke. Ni mi jasno v čem taka popularnost. Estetske vrednosti nimajo, morda pa se hitro posušijo, tako da noge niso mokre ko te zadane tak dež kot je mene včeraj.  

No, mamin obisk se je končal tako, da je gospa pospravila njegovo sobo in se vmes jezila, kakšen packon je. Potem je še pometla in pomila njegovo posodo. Res, lepo je bit 21 -leten študent…

1. ki je sicer sedaj že varno doma v Stockholmu [Ajd, nazaj brat]
2. Irka pač [Ajd, nazaj brat]
3. v resnici je Paul ampak mi je Pavel boljša varjanta [Ajd, nazaj brat]