James, Jake, Jack in Sophia nimajo nič skupnega oziroma imajo skupno to, da so se znašli na istem mestu ob istem času, da so vsi temnolasi in poševnooki. Drugega pa čisto nič. James in Sophia sta Kitajca, Jake je Tajec in Jack je Korejec.

Zgodba gre takole: Vsi so se iz svoje kulture znašli v neki čisto drugi, ki je tako zelo drugačna, da so morali kar nekaj svojih navad zelo spremeniti. V tem smislu so se znašli na istem bregu kot sem se tudi sama. Naenkrat je bilo namreč potrebno jezik razmišljanja preklopiti na tuj jezik. V angleščini je potrebno govoriti in če govoriš je najbolje da v angleščini tudi misliš, če pa že misliš in govoriš angleško potem je pa najbolje da še pišeš angleško in stvar je zaključena. Vsekakor najmanj problemov povzroča.

Poleg te spremembe, ki smo jo morali narediti vsi tuji študentje pa ostaja neka temeljna posebnost. V to skupino marsikdo ne spada (tudi jaz ne), žal pa so se James, Jake, Jack in Sophia znašli ravno v tej situaciji. Ime. Lastno osebno ime, ki od najbolj ranih let življenja zaznamuje človeka in ga spremlja skozi celo življenje (če si ga vmes zaradi kakšne modne muhe ne spremeni) so si bili nekako prisiljeni spremeniti. Tako se sedaj vsem nam predstavljajo kot James, Jake, Jack in Sophia.

Enega od njih sem vprašala kakšno je njegovo pravi ime pa mi je z nasmeškom odgovoril: ”Ah.., doesn’t matter.”

”Have you seen any good man yet?” 

”No. Have you?”

”No.”

”Dou you think there are any?”

”No.”

”Neither do I.”

Žal prihaja ta ideja za najboljše valentinovo darilo malce pozno ampak glede na uporabnost bi se jo dalo uporabiti ob različnih priložnostih.

Za valentinovo lahko vašemu moškemu podarite darilni bon pri avtentičnemu Turškemu brivcu na Irskem. Jupi!

Ženska torej, ki želi svojega moškega čednega se lahko posluži take metode. Zanima pa me, če je tisti medo na vratih priliman tam zato da moškega spomni, naj se svoji dragi vendarle oddolži za tako čudovito darilo, ki ga je prejel od nje?

Ja, da povzamem dogodke današnjega dne. Ob devetih zjutraj smo se dogovorili za odhod na brezplačeni zlet¹ v Wexford. Ker pa traja, da se petdeset ljudi zbere istočasno na kupu in naloži v bus, smo štartali komaj ob 9.40. Pa se zaradi tega ni noben sekiral. In smo se odpeljali, po poti smo se ustavili še v New Rossu in si ogledali ladjo Dunbrody.

 virslike: www.dunbrody.com

Gre za repliko ladje, ki je res obstajala in je ena od mnogih, ki so Irce vozila čez Atlantik v času velike lakote (originalno ime ladje je Dunbrody Famine Ship). Najprej nam je bil predstavljen kratek video, potem ogled ladje in predstavitev razmer na takih ladjah in ko smo vsi prestrašeni pogledovali okrog, smo slišali še pričevanji dveh potnic (ene iz navadnega razreda, ene iz prvega razreda) o razmerah na krovu.

V mestu New Ross pa nimajo samo te ladje ampak še eno zadevo na katero so hudimano ponosni. Gre za to, da iz okrožja Wexford izhajajo predniki slavne družine Kennedy. Pra pra pra nono JFk-ja se je namreč ravno z eno od takih ladij prepeljal v obljubljeno deželo. No Irci pa so Johnu postavili spomenik ob njegovem prvem in zadnjem obisku Irske 1963, zadnjem zato, ker je bil nekaj mesecev kasneje v Dallasu ustreljen. No, spomenik zgleda kot kakšen Korintski kip in baje je tudi strela že udarila vanj. Poleg tega pa je v New Rossu tudi John F Kennedy Park & Arboretum vendar smo se mi lagano peljali mimo.

Naslednji postanek je bil Irish National Heritage Park. Gre za muzej na prostem, kjer v eno in pol urnem obhodu vidiš 9000 let zgodovine Irske. Tako so predstavljena bivališča v kamenih in železnih in ostalih obskurnih dobah, in Kelti, pa kamniti krogi ala Stonhenge, in krščanski misijonarji in seveda Vikingi. Pri oddelku z Vikingi je celo prikazana replika Vikingške ladje, ki pa je varno zaprta v kočici, saj so jo poskušali ukrasti. Vse ostale stvari so namreč na prostem.

Zabavni del dega obiska je bil ta, da sta dve Kitajki čofnili v potoček, ki teče skozi park. Baje sta se poskušali fotografsko udejstvovati. In ne, ena od njiju ni bila opetkano dekle na sliki v prejšnjem zapisu.

Sledil je še sproščujoč del izletiča, to je enourni šoping v Wexfordu. Nakup dneva: 5xKinder Bueno za 2€.

Res da so bili Karolinini čevlji zeloooooo lepi in 13€, vendar jaz imam 5 Kinder Buenotov!! 

1. to pomeni prevoz in vstopnine [Ajd, nazaj brat]

Ker do sedaj že veste, vsaj tisti ki me redno ali pa neredno bereta, da nobene teorije ne vržem v javnost brez temeljite argumentacije sedaj sledi serija fotografij, posnetih na današnjem izletu v Wexford, ki bo dokazala zgornjo trditev za pravilno.

Ker sem ravno na volji, vam bom še dokazala, da kot tuji študentje na WIT¹ prevladujejo Kitajci. Pa začnimo:

Razen dveh blond Švedinj in moje rjavolase glave ni bilo druge barve kot črne.

Na vrhnji sliki se soncu nastavlja moja novopridobljena kolegica Karolina, na spodnji pa slike pregleduje Josefin.

Tale pa, odkrito povedano, bi spadala v kategorijo ”Moda je pršla v mesto”, med drugim tudi zato, ker se je v petkah pogumno sprehajala po vlažnih, iz poteptane zemlje in peska urejenih poteh Parka nacionalne dediščine.

1. Waterford institute of technology [Ajd, nazaj brat]

Kako je, ko pride moda v mesto vejo tisti, ki se veliko gibljejo med ljudmi, ki jim opetkanost in seksi oprava ne pomenijo vsakodnevne (ali pa vsako vikendaške odprave). Tako se lahko zgodi, da petk ne-vajen človek preceni svoje sposobnosti in se maje ali hodi kot bi imel kol sajvestekje.

Se pa zgodi, da obstajajo kraji, ki jih moda ne obišče ravno pogosto. Ja, očitno je to gospa, ki je še bolj muhasta kot pregovorno Londonsko vreme. Vremena na zelenem otoku ne bom omenjala, ker je danes božansko sijalo sončke in na tv-ju so z nasmeškom povedali, da bo jutri tudi! Jupi! Pa pustimo vreme za trenutek ob strani in se posvetimo modi. Žal bom zopet pod drobnogled vzela ženske, kar je pač tako, da ženske najrajši šimfajo/mo pripadnice istega spola. No, pa saj se bom tokrat potrudla, da ne bom šimfala preveč, bom samo nakazala smer svojega razmišljanja. Ta gre pa v tej smeri, da imajo tu ženske in dekleta toliko smisla za kombiniranje oblačil kot ga ima naša mačka¹.

Pri izbiranju oblačil pa je hit letošnje zime trenerka zatlačena v škornje ali pa v kontrast kratke hlače in škornji. Oboje imam podemonstrirano. Sumim, da ona na levi nima najlonk. To pa sklepam na podlagi izkušenj, saj sem tudi take primerke že videla.

Fantje na drugi strani poskušajo izgledati čim bolj možato in v ta look spadajo tudi kratki rokavi. Šklepetajoči zobi se ne slišijo če imaš čingum v ustih. Predvidevam, ko si nataknem rokovičke na moje mrzle prstke.

1. bi je bajdwej tako pametna, da si zna sama odpreti vhodna vrata in vstopiti v hišo, če ji paše [Ajd, nazaj brat]

Kulturni šok gor ali dol, vedno bolj se nagibam k mnenju, da so Irci preprosto malo čudni ljudje. Z naslednjim zapisom bi rada svoje mnenje potrdila. In nihče ne more reči, da iščem te primerke z lupo, ker se nahajajo dobesedno na vsakem koraku in lahko dokaznega gradiva zrihtam ”še pa še”.

Najeklatantnejši je primer vožnje. Bila sem že v veliko mestih od Barcelone, Valette na Malti, v Neapelj¹ , v Palermu, v Sarajevu in še kaj vmes bi se našlo ampak česa takega pa še ne. Včeraj na žalost nisem imela fotoaparata s sabo, vendar je neka ženska s svojo Hondo² obračala na sredini ceste. In ko rečem na sredini ceste ne mislim skozi semafor ali s pomočjo stranske ulice. Njet, na sredi ceste, ki je bila za nameček še porisana z dvojno polno črto. Ženska pa na izi, malo naprej, malo nazaj in še malo naprej in malo nazaj pa je.

Iz konteksta prometne kulture pa je vzeta slika tega avtomobilčka, ki ga je lastnica parkirala kar na voznem pasu. To sem doživela danes, ravno, ko sem imela fotič s sabo. Zakaj pišem zopet lastnica - ker sem žensko videla zlezti iz avta. Okej, se bojim, da bom morala teorijo malce prilagoditi in povedati, da so voznice na Zelenem otoku preprosto malo čudna bitja.

V ozadju vidite še vrtni centeer, kjer sem kupila adapter za elektriko in pa Lidl, ki me trenutno oskrbuje z najcenejšo hrano.

1. ko še ni bilo smeti [Ajd, nazaj brat]
2. mislim, da je bila CRV, nisem prepričana [Ajd, nazaj brat]

Sprehod po mestnih ulicah lahko človeku razjasni marsikatero življenjsko vprašanje, žal pa je v večini primerov tako, da ti že obstječe miselne vzorce dodobra prerešeta.

Tako se je meni zgodilo, ko sem ničhudega sluteč hodila po po pločniku, da sem na nasprotni strani ceste opazila zelo nevsakdanja korita za rože. Saj so lepa ne, rečem, pač modern dizajn ali ti je všeč ali ne ampak zakaj za božjo voljo bi nekdo postavil korito za rože na višino 2,10m? In potem še vanj zasadil take majhne rožice, da komaj da špegajo čez rob posode?

In taka korita pridejo, kot ste si lahko ogledali celo v dveh verzijah, enojno in dvojni. Tista dvojna verzija mi deluje kot indijanska nosila ali kaj podobnega. Zabavno, vendar nepraktično za zalivanje, kar pa tukaj glede na vreme sploh ni problem.

”Vsi v šoping” bi lahko bil slogan tega ne preveč velikega mesta Waterford, ki je po številu duš vsaj še enkrat večje kot Nova Gorica. (Ajde, NG z okolico, glede na to, da naj bi imel Waterford okrog 40 tisoč glav.)

Stvar je taka, da v študentu na soboto popoldne ne dogaja dosti in zato se je moja malenkost odpravila na sprehod. Ker pot sprehajalca slej ko prej pripelje v center je bilo tako tudi v mojem primeru. Prvi vtis, ki sem ga dobila pa je ta, da glavna ulica izgleda tako nekako kot Via Rastello v italijanski Gorici v svojih najboljših časih. 

Seveda s tem detajlom, da je tukaj povsod polno klopic za počitek. Tudi v precej trgovinah sem jih opazila, tam so se jih po večini posluževali možje in fantje s trpečim izrazom v očeh in z ženskimi tobicami v rokah ter pogledovali proti kabinam.

V Waterfordu pa ni moderno samo šetanje po trgovinah, še zdaleč ne. Imeti moraš vsaj dve nakupovalni vrečki, drugače te opazujejo s sumom v očeh. Vsekakor se brez tovrstne vrečke počutiš precej izobčeno in da bi se temu občutku izognila, sem šla v nabavo tudi sama.

Tako sem čisto ponosna, ko pravim, da sem nova lastnica fensi sivih hlač, kupljenih v Benettonu za vsega skupaj 10€. (Ob originalni ceni 75€ se to zdi še večji drobiž kot sicer.) Očitno pa je tudi, da se razprodaje že končujejo, pomladne kolekcije pa ti ljudje tudi ne poznajo, na voljo so namreč nuovi arrivi poletne kolekcije (samo krila, kratke hlače, bluzice s kratkimi rokavi, kopalke in japonke).

Včeraj popoldne se je v klubu nad knjižnico inštituta zgodil sprjem za tuje študente. Ob 2h popoldan so nam postrgli z rogljiči, kavo in sokovi.

Prijazna gesta, kjer so se nam, tujim študentom, predstavili vsi iz ekipe mednarodne pisarne. Tako nam je dobrodošlico zaželela vodja pisarne, ter sodelavke in besedo je dobil tudi moj sošelec, predstavljen kot eden najboljših študentov in predsednik društva Vzhodnoazijskih študentov. Na vrsto je prišel še duhovnik, ki nam je razložil , da ima načez duhovno oskrbo študentov. Nisem pa razumela ali ima za svoje delo na voljo kabinet ali kapelo. Moram še podrobneje raziskati. So se mi možgani kar izklopili ko sem slišala kdo je. Si predstavljate pri nas na bilokateri fakulteti (ki ni teološka) duhovnika, ki ponuja študentom svoje usluge?

Upam si trditi, da je možakarja najbolj čudno gledal eden od treh Indijcev sedečih pri sosednji mizi. Drugače pa je mednaroda zasedba zagotovljena. Upam si trditi, da pokrivamo skoraj vse kontinente. Tako najdemo študente iz Kitajske, Indije, Pakistana, Nepala, Belorusije, Češke, Švedske, Nemčije, Francije, Španije, Kanade, Mehike in mojo malenkost iz Slovenije. Vodja pisarne mi je povedala, da sem prvi slovenski primerek in da se že veselijo naslednjih študentov. Zvenelo mi je kot da gre za tekmovanje katera ustanova bo pritegnila več tujih študentov. Zanimivo.

In tako, ker smo posebna kasta, mi tuji študenteraj, nam v sredo pripravljajo celodnevni izlet v Wexford. Glede na to, da sem včeraj ugotovila, da imamo neslednji teden take neuradne počitnice (moji kolegi odhajajo v Bruselj) udeležba niti ni pod vprašanjem.