Pred nekaj dnevi so se zaključili moji Irski študenstski dnevi in potemtakem tudi namen tega bloga.

V tem času dobrih štirih mesecev je bilo objavljenih 100 objav¹ in 500 komentarjev². Ob tej priliki bi se zahvalila vsem, ki ste mojemu pisanju sledili in v njem aktivno sodelovali.

Da bo zaključek moje blogerske kariere zabaven, v naslednjih vrsticah navajam najpogostejše ključne besede, ki so internetne surferje pripeljali  na ta blog.

Top 15 so sledeče:

1. Vrtni palčki - res, brez njih nam živeti ni

2. Izbor pesmi za evrovizijo - oja, še vedno vroča tema

3. Bejbe - hm…

4. Vrtna korita - za k palčkom seveda

5. Prehlad zamašen nos - lekarna je pravi naslov za to

6. Potujoča trgovina vozila za - brez komentarja

7. Pisoarji vertigo - WTF?

8. Moaksnike - grdobe grde…

9. Irska predstavnica evrosonga - natančeneje piščanec oziroma puran

10. Žena slike - slik tvoje žene nimam

11. Majica za dekliščino - mogoče pa se začnem ukvarjat s tem poslom ?!

12. Seminarske naloge burja - prepisovanje seminarskih z neta pa res ni fer

13. Škaf, angleško - slovar nucaš…

14. Marjan Rožanc Ljubezen - res ne vem od kje je pa ta, ker da bi kdaj pisala o omenjenem pisatelju in delu pa res ne pomnim

15. Motivacija - nimam

 Tisti, ki ste sledili blogu in objavam veste, da se precej ključnih besed nanaša na objave nekatere pa so res izven konteksta.

Torej,

nasvidenje do naslednjič, ko me prime da bi blogala ampak zaenkrat je to z moje strani vse. Blog sicer ostaja in kontaktni mail tudi, če kdo potrebuje kakšno informacijo o Irski in njenih prebivacih, drugače pa je to vse.

”So long and thanks for all the fish!” 

(D. Adams)

1. tale je 101 [Ajd, nazaj brat]
2. popolnoma nenačrtovane okrogle številke [Ajd, nazaj brat]

Po celotedenskem kislem deževnem vremenu, sva se z Alešem odločila, da tvegava in petek preživiva v glavnem mestu. Že v prejšnji reportaži sem napisala katere stvari še čakajo da jih vidim in tako sva najprej spoznavala malce Irske zgodovine in obiskala:

Kilmainhamske Zapore, ki so veličastni kljub zgodbam o političnih zapornikih in usmrtitvah, ki smo jih slišali.

Nad vrati so kače upodobljene kače v verigah…

Vzhodno krilo pa je… veličastno…

Po tem svoa odjadrala do Gunnessovega skladiša in po turi za turiste direktno v Gravity bar - okrogel prostorček s steklenimi stenami od koder gledaš Dublin in srkaš pint temnega - ki ti ga natočijo ob izročitvi kupončka, ki ga dobiš s plačilom vstopnine. Bil je nabito poln, uspelo mi je poslikati par ne preveč uspešnih slik.

Zadeva je v sedmem štuku in do tja si je potrebno ogledati vse od sestavin pive, postopka varjenja, transporta v druge države, embalaž, starih zamaškov ter reklamnih oglasov. Utrujajoče, vendar vredno ogleda.

Sledil je počitek v St. Stephen’s Green Parku, ki je bil poln ((overcrowded je bolj primeren izraz - kako pa se temu v slovenščini reče?)) .

Malce sva se šetala še naokoli in pofotkala tale prizor.

[Klikni na sliko za povečavo]

Sedaj že kar nekaj dni nisem nič napisala in ko sem danes odprla blog, vidim, da mi odštevalnik kaže še 6 dni in nekaj malega. Tako je. Čez en teden bom doma in kar strah me je. Predvsem zato, ker je tukaj še toliko za postoriti. V ponedeljek in sredo še izpiti in potem ostane tistih bornih  nekaj dni za dopust. Dopust, ki so mi ga Irci uničli s tem, da se se sredi semestra spomnili, da so med božičnimi prazniki bili en teden preveč na počitnicah in morajo nadoknaditi v maju. Tako so se nam predavanja zamaknila in tudi izpiti. Grrrr.

Aja, pa v pretek sem pisala drugi izpit in bila vsa srečna, da so bila vprašanja spodobna in samo picajzlasta delitev časa (ena ura za eno vprašanje in ena za drugo) je rešilo vso zadevo. Gospe predavateljici¹ je namreč uspelo postaviti tako obširna vprašanja, da bi pri vsakemu lahko bila še uro in kaj nakladala, da bi bilo vse kar je o zadevah mogoče napisati. Pa ne bi o tem.

Jutri me čaka najbolj piflarski izpit. Gospod predavatelj² nam je dal vedeti, da je vse povedano na predavanjih izjemnega pomena in da je vsaka oblika svojega razmišljanja prepovedana, ker ti pač zbiva točke. Kot primer lahko navedem ko smo na predavanju o etiki v oglaševanju govorili o tem, da tržniki pač odkrivajo potrebe kupcev. Ker kupci imamo potrebe za katere ne vemo da jih imamo. Pa sem ga povprašala, če to ne paše bolj v kontekst kreiranja potreb, ustvarjanja lažnih potreb. In model izjavi, da mi o tem ne govorimo in da sicer lahko to napišem v izpitu, vendar mi ne bo prineslo točk, kvečjemu jih bo zmanjšalo, ker tržniki pač odkrivajo potrebe. Grrr.

V sredo pa EU. Vse od zgodovine, širitve, politika, ekonomija, Lizbonska pogodba, lobiranje, sestava in oblikovanje proračuna. Skratka ena gora med seboj prepletenih tematik, kjer predavatelj³ zahteva, lasten razmislek. Kar je hvalabogu edino pravilno, vendar smo spoznali, da je tudi tukaj potrebno zaigrati na njegove strune proevropskosti.

In tako ostanejo četrtek, petek in sobota za pohajkovanje naokrog. Na žalost sva z moji prišla do zaključka, da dveh stvari, ki sem si jih želela ogledat pač ne bom videla. Klifov Moher in Velikanove poti. V četrtek namreč rantava avto in se odpeljeva okrog po obali in malce v notrajonost na ogled nekaj starih hiš, v petek pakirava, pucava in greva na zadnji Billov špil, v soboto zjutraj pa na prvi vlak za Dublin. Obenem lahko povem, da zbiram udeležence izleta v bližnji ali pa daljni prihodnosti, ki bi jih omenjeni naravni znamenitosti zanimali za ogled v živo.

1. o kakšnem dr. nazivu in drugem znanstvem udejstvovanju lahko tukaj samo sanjamo [Ajd, nazaj brat]
2. ki je zadnji znanstvani članek obljavil nekaj let nazaj in je pisal o sponzorstvu kot obliki marketinga [Ajd, nazaj brat]
3. ta si vsaj zasluži ta naziv [Ajd, nazaj brat]

Uf, hud dan je za mano. Danes je bil namreč na vrsti prvi od štirih izpitov, ki jih moram opraviti kot del izmenjave. Pred tem sem bila seveda primerno živčna, saj je šlo za prvi izpit sploh pisan v katerem drugem jeziku, ki ni materinščina.

U glavnem. Šlo mi je še kar in povem lahko, da mi ni bilo ptrebno koristiti 20 minut ekstra, ki mi sicer pripadajo kot tuji študentki. Še enkrat se je potrdila moja teorija, da se na izpitu prikažejo vprašanja, za katera sem 100% da jih ne bo. Moj instinkt je pač nezmotljiv.

Vselje dneva pa me je čakalo na recepciji. Prejšnji teden smo namreč imeli inšpekcije in pregledovanje sob. No, presenečenje na recepciji je bilo tole kar je na sliki:

Čestitke za najbolj pospravljeno sobo ter dvajset evrov v kuverti. Z Alešem sva preračunala, da bo zadostovalo za 4 pinte Guinnessa v mojem najljubšem pubu in 2,80€ nam bo ostalo. Bill¹ daneš žal ne igra.

1. Anja, Nataša in Samo ga seveda poznajo [Ajd, nazaj brat]

Da so Irci packi sem že utemeljevala, sedaj pa podajam drugi dokaz. Nikoli v življenju se mi namreč še ni zgodilo, da bi šla v knjižnico in prijela za knjigo na polici, ne kje v skladišču¹, ki je bila prašna.

In ne samo to. Bila je polna ‘muck’. Saj veste tistih, puhastih reči, ki se naredijo pod posteljo, če ne pobrišeš predoglo. Bljak.

[Za večjo sliko, klikni nanjo]

1. mogoče nekej bi to še oprostila [Ajd, nazaj brat]

… dolgo sem se trudila da ne bi ampak danes me ja zadelo kot z jasnega, da moram. Očitno prehajam v fazo, kot jo je opisal knjižničar, ko začenš Irsko in Irce gledat z neko dobršnjo mero cinizma. In mokasinke pašejo ravno v to kategorijo.

Gre namreč za domačinom neverjetno priljubljeno obuvalo. Očitno furajo neke vrste ‘nisi fensi če nimaš’ varjanto. Že precej časa nazaj je Josefin¹ naredila en fotosešn s cimrinimi mokasinkami. Pač, takrat se nam je zdelo blazno zabavno, sploh, ko je pripovedovala, kako cimra² ne gre nikamor brez njih. Seveda prilagam fotko:

Kaj me je pa danes zadelo? No, Pavel³ se je danes okrog 11.30 primajal iz sobe in sporočil, da pride na obisk njegova mama. In se butne na kavč in dvigne noge na mizo jaz pa z levim kotičkom očesa opazim mokasinke. In klikne prvič. In pride mama in se postavi zraven kauča in jo pogledam in klikne drugič. Gospa je imela obute mokasinke. Ni mi jasno v čem taka popularnost. Estetske vrednosti nimajo, morda pa se hitro posušijo, tako da noge niso mokre ko te zadane tak dež kot je mene včeraj.  

No, mamin obisk se je končal tako, da je gospa pospravila njegovo sobo in se vmes jezila, kakšen packon je. Potem je še pometla in pomila njegovo posodo. Res, lepo je bit 21 -leten študent…

1. ki je sicer sedaj že varno doma v Stockholmu [Ajd, nazaj brat]
2. Irka pač [Ajd, nazaj brat]
3. v resnici je Paul ampak mi je Pavel boljša varjanta [Ajd, nazaj brat]

V včerajšnjem postu sem ob fotografiji smerokaza postavila vprašanje kam smo se napotili. Kot je iz slike razvidno smo se odpravili direktno v St. Stephen’s Green, park, ki da pojmu zelenica nov pomen.

Še pred tem so se nasmehnili od pogledu preštevilnih turistov, ki so se drenjali pred vrati Trinity College-a. Verjetno se jim je mudilo na ogled Knjige iz Kellsa iz leta 800, ki velja za eno najlepših na svetu. Saj mi bi si jo tudi ogledali. Pa drugič.

Namesto stare knjige smo izbrali posedanje v parku.

In pogled na nakupovalno središče, ki je z mastnimi črkami oglaševalo nove ure poslovanja. Odprti so celo uro več kot konkurenca. Zaprejo ob 19h torej. Pa fante muzikante tudi majo…

Notranjost nam je kar malo sapo vzela, zanimivo jpa je predvsem to, da tista ogromna ura v sredini objekta stoji. Ker pač sodoben potrošnik ne sme vedeti koliko je ura. 

Potem pa lov na viski in pivo. Prvo bolj uspešno v stari destilarni Jameson, drugo pa za drugič.

Hm, kar precej stvari sem pustila za drugič, kajne? In vem tudi, da se bo treba v destilarno vrniti …

Aja, če se je komu porodilo vprašanje zakaj je bilo izkanje piva neuspešno. Saj v bistvu ni bilo. Guinness Store House smo dobili, problem je le v tem, da smo ostali pred vrati. Ob 17h je bilo zaprto.

Potem pa na vlak in domov - v Waterford. Po dveh urah in pol vožnje me je pričakal tale pogled.

[Se opravičujem za pomanjkanje kvalitete zadnje slike. Ampak lepo paše v kontekst pripovedi in sem jo pač morala pripopat gor.]

Še vedno v sklopu predprvomajskih praznikov smo se 29.4. odpravili v Dublin. Karta za vlak iz Waterforda stane 24€ in velja kot povratna, če se vračaš isti dan.

In smo šli.

Ekipa se je najprej namestila v hostlu, kjer so preživeli, po mojih podatkih dobro noč. Ko je bila prtljaga pr’ kraju smo  šli na sprehod. Ker sem dober človek in naredim reklamo, so bili seveda nameščeni v istem hostlu kot jaz daljne 4 mesece nazaj. Hostel mi je priljubljen predvsem zaradi lokacije - v samem mestnem jedru. O tem sem sicer že pisala.

Najprej Dublinski grad, za katerega smo ugotovili, da je eno arhitekturno skropucalo, ki ima na neki točki en stolp prebarvan v nebesno modro. To pa jih ne ovira, da ne bi služil kot protokolarni objekt. Ker se mi ne opisovati zgodovine bom napisala samo to, da je ena od soban opremljena z lestenci znane, Waterfordske steklarne¹. Slikan pa je pogled na grajsko cerkev Najsvetejše trojice.

Nato smo zavili levo v Temple Bar in se spoštljivo ozrli v Wall of fame. Ja, Bono je bil še mladenič na tej sliki.

Od tam smo šli čez reko Liffey na Henry Street, kjer smo dvignili glave in iskali konico špice z uradnim imenom The Spire, ki je ostala zavita v oblake.  Špica je sicer najvišja te vrste na svetu, postavljena pa je na mestu, kjer je nekoč stal spomenik Admirala Nelsona. Brian² mi je razložil, da je spomenik leta ‘66 neuspešno razstrelila IRA. Dokončno pa so ga uničili, ko so ga hoteli popraviti. Aja, Špica je visoka 120 metrov in na vrhu ima premer 15 cm.

Seveda smo bili blazno impresionirani in posneli par zanimivih fotk, kot je tale:

Potem pa odjadrali čez cesto, pozdravili Jamesa

in šli naprej. Uganete kam?

1. mimo katere se sprehajam 2x na dan [Ajd, nazaj brat]
2. sošolec in sicer po fohu profesor zgodovine [Ajd, nazaj brat]

je bil zelo kratek. Po neuspelem rantacar-ju (na prost avto bi morali čakati več kot dve uri) smo se kar z busom odpravili v omenjeno mesto. Prva stvar, ki smo jo tam opazili je bil seveda grad, ki datira v leto 1190 in se mu ta starost pozna predvsem v tem smislu, da so ga tekom let popravljali in dozidovali in na koncu je iz njega nastalo to kar vidimo danes.

Bil je v lasti družine Butler¹ . Če sem prav prebrala knjigo so živeli v njem do leta 1935 (predstavljam si, da aktivna raba pomeni da nekdo pač živi v njem). V državni lasti je od 60 let prejšnjega stoletja, ko so da potomci Butlerjev ugotovili, da stane vzdrževanje malce preveč in vse skupaj donirali narodu.

Znotraj gradu je baje zanimivo pogledati knjižnico, kitajsko spalnico in galerijo, mi pa smo bili seveda prepozni, da bi nam dovolili vstop. Nekst tajm.

Grad z lepšega kota izgleda takole:

Trava je lahko tako negovana, če pa povsod najdemo take napise:

Sonce pa nam je bilo tudi naklonjeno in dovolilo razne igrice.

 Potem smo šibali jest, vmes ogledali še nekaj cerkva in Rothe house. Tudorsko trgovsko hišo, ki je posebna zato ker je edina taka (nekoč naj bi bile vse hiše na glavni ulici take).

Za konec pa vam naklonim še pogled po glavni, Parliament Street, ulici Kilkennya.

1. njihova je bila tudi hiša čez cesto kjer smo posedali ob ribniku in študirali če Butler house pomeni hiša za batlerje. No, sedaj vemo, da ne. [Ajd, nazaj brat]

… tisti, ki je bil za praznike na morju. Za praznike seveda pogojno. Prvi maj se tukaj ne obeležuje na točno določen dan. Pač, kot so me podučili, ko sem se v četrtek depresivno smukala okrog, tukaj noben praznik nima specifičnega datuma. Tako smo Prvi maj praznovali včeraj, ker je pač ponedeljek. Vsak tak in podoben praznik, ki bi drugače stal osamljen sredi delovnega tedna, namreč prenesejo na ponedeljek. Nekak obvezen podaljšan vikend.

Torej, za praznike sicer ne, ampak dober teden nazaj pa ja, sem se v kompaniji moje sestrične odpravila na morje.

Tam mi je najprej premočilo čevlje, za kazen, ker sem hotela malo čofotat.

Pogumnih plavalcev ni manjkalo.

Za finiš pa smo ujeli bivšo Miss Irske. Mislim, da je to titulo osvojila v letu popularnosti Barbie rožnate.