Res, je.

Čisto po naključju je včeraj moje oko sokolovo, gledajoč skozi okvirje novih očal ugledalo tele gospode, kako skrbijo za zelenico.

[Za boljši razgled klikni na sliko]

Tako je to naneslo, da sem včeraj dobila obiske iz domovine. Anja ostane pri meni ravno dovolj časa, da se prepriča v resničnost vseh navedb na tem blogu¹.

Ker pa je moja redna bralka, mi je za pokušino prinesla zadevo, ki kmalu ne bo več obstajala in nad katero sem vzdihovala prejšnji teden.

1. seveda ima še druge motive bolj izobraževalne narave [Ajd, nazaj brat]

Dokazno gradivo številka 1:

Dokazno gradivo številka 2:

[Ne obstaja, ker nisem še nobene bejbe videla uporabljati tole zadevo, kaj šele, da bi jo lahko ovekovečila]

Fotokopirka je oseba ženskega spola, ki dela v fotokopirnici. Pravzaprav je ta izraz razerviran za osebo, ki je d’best fotokopirka z velikim F. Ja, naša gospa J. iz Ajdovščine. Pri svojih skoraj¹ osemdesetih (80 ja) je še vedno aktivna v poslu. In ko rečem aktivna to tudi mislim. Nikjer drugje ne dobiš zadev hitreje sfotokopiranih kot pri njej. No ja, lahko se zgodi, da je potem na drugi strani fotokopije kakšna ponesrečena zadeva, npr. pretemno skopirana osebna od koga ali pa npr. oznanila od sosednje župnije.

Zakaj pišem sedaj ta mali slavospev gospe J.? Preprosto. Ker so tukaj osebe, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo tako počasne in nesposobne, da dobiva izraz slou moušn čisto novo dimenzijo. Skladno s prijaznostjo in ustrežljivostjo namreč pada raven hitre in brezosebne postrežbe. In ravno v fotokopirnici, kjer se po navadi znajdeš s kakšno zadev in se ti mudi pride gospa in te vse povpraša o vsebini zadev ki jih fotokopiraš, si vzame čas in prebere zadevo. Seveda, bog ne daj, da prineseš kaj printant. Takrat te namreč začne spraševat o vsaki strani posebej, kaj je pa to, ali je na drugi strani kazalo vsebine? Je na tretji strani kazalo tabel? Aha, na četrti strani vidim uvod. Itd.

In današnja zgodba: Ja, potrebovala sem prosojnice za grafoskop za predstavitev (striktno je bilo poudarjeno, da PP ni dovoljen) in jih sprintam v knjižnici, ker je za podiplomce prinitanje zastonj in odjadram do fotokopirke. En človek je bil pred mano in vseeno sem čakala 15 minut za 3 fotokopije.

In sem si mislila, gospa J. kje si ko te rabim???!! 

1. nisem 100% mogoče ima tudi že čez [Ajd, nazaj brat]

Za to je pravzaprav kriv moj lubi, ki mi je poslal link kjer sem si ogledala serijo reklam za mojo drago Viki kremo. Tega namreč tle nimamo¹.

Pa poglejmo, kaj smo jedli v naši mladosti²: 

Seveda sem morala pobrskati in potem sem najdla še kuharje, ki so lupili, čistili ribali in sekljali papico za Frutek.

Sprehod po mladosti pa končamo, s kom drugim kot z Medvedkom Uhcem.

1. resno razmišljam, da bi ukazala Anji eno gor prinest [Ajd, nazaj brat]
2. ki pač še naprej ostaja mladost [Ajd, nazaj brat]

Danes sta se na pot proti domu podali Josefin in Karolina, fejst punci iz Stockholma, s katerima sem preživela marsikatero zanimivo urico.

Zgodba o maščevanju pa ima globje korenine in da jo pravilno opišem moram zaobjeti pritoževanja vseh, ampak res vseh tujih študentov nad nehigienskim standardom bivanja, ki ga v svojih stavnovanjih gojijo njihovi Irski cimri. Tudi Josefin in Karolina nista bili izjema. Kar nekajkrat sem bila pri njih in sta mi pripovedovali o tem, da njuni cimri ne odnašata smeti, ne pomijeta posode in sploh pustita za seboj vse razmetano ko se na petek odpravita domov. Sami sta tako skrbeli za čistočo pri njih.

Maščevanje pa se je začelo že dobra dva tedna nazaj. Punci sta se dogovorili, da ne vržeta stran nobene steklenice, pločevinke in plastenke, skratka nobene flaše. Vse to sta dva tedna skrbno zlagali na pult zraven hladilnika. V petek nista odnesi smeti in nista pomili posode. Danes sta spakirali kufre in šli, brez da bi cimram povedali, da odhajata za vedno.

Pejbek tajm.

Stanje, ki sta ga pustili za seboj pa je sledeče:

Dodatna vrečka na vratih je delo ene izmed cimer, nedovolj očtnen rjavkast madež na tleh pa je od nečesa, ki se cedi iz te vrečke. Dizgasting - je zadevo najbolje opisala Karolina.

Pločevinke tam v ozadju, so zložene ena vrh druge, ker pač ni bilo več prostora…

To je pa pogled na vse skupaj. Aja, marmelado, ki je na mizi, smo z družnimi močmi pojedli in pospravili. Sicer pa sem dobila šampon, balsam, pol ponucano arašidovo maslo, krekerje, pol medu in eno posodo tupperware, ker je Josefin pod milim nebom ni imela kam zapakirat¹.

1. njen pakirni problem smo sicer oni dan reševale z nakupom t.i. Space bags [Ajd, nazaj brat]

Toliko časa obljubljam te modne fotografije, da je sedaj že skrajni čas, da res postrežem z izborom, ne bom rekla dbestof¹, ampak dovolj optipljivimi, da spoznate kako se na irskem hodi oblečeno na žur. Sicer sem prejela komentar, da pišem samo o žurih, ampak kaj ko to ljudi najbolj zanima². O oblekah sem že pisala in takrat se je tudi pojavila želja po dokumentiranju tega fenomena, ki sem ga poimenovala Ricki Lake v živo.

Torej: takole se oštimajo gospodične ….

In te lejdis se potem spravijo na balkonček in takole plešejo³:

Ali pa takole:

Fantje pa so bolj zmrzljivi in ostajajo oblečeni:

Naj dodam še to, da tele damice v večini primerov ne prinesejo ničesar za oblečt s sabo, kot je očitno iz slik, tudi nogavičk⁴ ne nosijo. Največje veselje za moške oči pa je, ko tečejo čez cesto, krilca pa plapolajo in frotajo…

1. ker takih se niti ne sme objavljat, ker to res ni lepo [Ajd, nazaj brat]
2. in nenavadne nesreče, kot npr. na jahanju [Ajd, nazaj brat]
3. na strateškem položaju baje da lahko vse spodaj vidiš [Ajd, nazaj brat]
4. žab [Ajd, nazaj brat]

Oujea.

Večkrat sem rekla, da hočem najbolj starega in lenega konja. Očitno so me upoštevali in mi dali takega, ki je bil povrh vsega še gluh in dementen.

Na neki točki je namreč pozabil, da mu sedim na hrbtu in je z vso elegantnostjo in veseljem sekal ovinek skozi robidovje visoko vsaj 10 metrov.

Ponosna sem nase, da sem vsaj v sedlu ostala, čeprav sem pot skozi robido preživela leže na hrbtu in z obrazom pokritim z rokami. Te so seveda temu primerno popraskane, moj bogi mezinček je fasal en ogromen trn in vsaj en lep čas se ne usedem več na konja.

Če pa si slučajno premislim, me prosim spomnite na to prigodo.

Edini dosežek dneva je bil ta, da sem po TV-u gledala Kill Bill in zraven popolnoma hladnokrvno jedla toast. Resno, doma imam pač tako grdo navado, da med filmi zaspim¹ in ne vem iz katerega razloga nisem Billa nikoli videla v celoti. Ali me je vzelo na sredini ali pa na koncu.

 Ampak danes pa, sem mirno sedela in uživala v filmu. Resno, Tarantino mi ostaja eden od ljubših režiserjev. Pulp Fiction je legendaren, Bill pa, okej, kot celotna podoba že, samo letenje odrezanih okončin in špricanje krvi pač ne preveč. Sicer je potovanje skozi Tarantinove filme resna pustolovščina. Dobiš risanko, tako Japonsko, kot se jo spominjamo iz mlajših let, ko sm otake risanke gledali le na počitnicah pri sestrični. Igro s posebnimi efekti, kjer junakinja za trenutek postane podobna Neotu iz Matrice. Všeč mi je ta, recimo postmodernistični eklekticizem. Sicer ga pri tem filmu ni toliko ampak ravno v tem elementu imitiranje efektov iz maatrice. Rada imam to resimo sestavljenost današnjih tekstov. Ko gledaš ali bereš in hkrati ugotavljaš, da to si pa nekje že predelal, videl, bral. Ta trenutek, ko možgani naredijo povezavo na nekaj znanega mi je poseben. Dokler je le trenutek, ker se zadeva pač ne sme ponavljat preveč ;-) 

Kaj pa barve in glasba? Izbira barv je fascinantna. Ko prevladuje določena barva res prevladuje. Izjem ni. Pa naj bo temna, črna ali pa siva, ko je film črnobel. Ali pa belina, čista kot novozapadel sneg, ki ga preseka curek rdeče krvi. In glasba včasih kot nalašč štrli iz ozadja in iritira. Ne pusi te ravnodušnega, ko ob belo oblečeni gejši v Japonskem vrtu špila latino ritem. In ko je potreba po tišini dovoljšna, jo dobimo. Taka tišina, da slišiš dih, ki sicer ni posebej poudarjen, zlahka misliš da gre za tvoj dih. In potem vseka in tehtnica se prevesi. In še enkrat. In še enkrat. Kamera zajame tudi take detajle, kjer vodna ura kaže svoj čas.  

Naj še enkrat poudarim² sama filmska zgodba mi ni preveč všeč. Pač nisem fan tovrstnih³ filmov ampak Tarantino pa ostaja eden mojih fejvorit režiserjev. 

1. khm, tisti, ki jih običajno gleda z mano to lahko potrdi [Ajd, nazaj brat]
2. da se ne bomo razumeli narobe, ker je ura pozna in postelja že kliče [Ajd, nazaj brat]
3. ubijalskih [Ajd, nazaj brat]

V tem primeru ne gre toliko za dejansko premikanje urnih kazalcem nazaj ali naprej ali kamor koli že hočete. Gre za mojo drago notranjo uro. Tisto uro, ki te zjutraj zbudi pred budilko in točno ve kdaj je potrebno it spat. Torej tisto uro, ki jo raznorazni premiki urinih kazalcev zmedejo vsakič znova pa naj bo naprej ali nazaj.

Letos sem v posebnem položaju za katerga si drznem rači da je dovolj priviligiran, da me premiki ure naprej niso preveč zmotili. No ja, v soboto sem pohajala tako kot vsi ljudje in seveda priša eno uro kasneje kot bi bilo treba ampak to je bil zgolj kratkoročni manjko. Dejstvo je, da so se mi te zmešnjave z urami na dolgi rok izkazala kot nekaj zelo dobrega.

Torej: Čez velikonočne praznike sem bila na oddihu doma¹ in v petek sem prišla nazaj. To je pomenilo zavrteti eno uro nazaj. Pač, smo v drugem časovnem pasu. In potem sem se v petek vlekel naokoli kot cunja (zgodnje jutranje ustajanje, letalo, 4 urni bus in tajming, ki ni dovoljeval nakupa ničesar hranljivega, so pač enkratna kombinacija). V soboto sem že prišla k sebi, še vedno brez neke velike volje, in potem se zgodi premik ure naprej. In hopa! tukaj zmagamo. V bistvu sem se v reku dveh dni postavila nazaj v prvotni položaj moje notranje ure. In sedaj se sicer čudim dolžini dneva in vsemu skupaj ampak moj ‘inner tajming’ je pa špica.

Kot opazko še to: Obožujem dolge dneve. Tukaj je trenutno kot na morju. Svetlo je skoraj do 8h zvečer.

1. želja po mamini putici je bila močna močna [Ajd, nazaj brat]