… dolgo sem se trudila da ne bi ampak danes me ja zadelo kot z jasnega, da moram. Očitno prehajam v fazo, kot jo je opisal knjižničar, ko začenš Irsko in Irce gledat z neko dobršnjo mero cinizma. In mokasinke pašejo ravno v to kategorijo.

Gre namreč za domačinom neverjetno priljubljeno obuvalo. Očitno furajo neke vrste ‘nisi fensi če nimaš’ varjanto. Že precej časa nazaj je Josefin¹ naredila en fotosešn s cimrinimi mokasinkami. Pač, takrat se nam je zdelo blazno zabavno, sploh, ko je pripovedovala, kako cimra² ne gre nikamor brez njih. Seveda prilagam fotko:

Kaj me je pa danes zadelo? No, Pavel³ se je danes okrog 11.30 primajal iz sobe in sporočil, da pride na obisk njegova mama. In se butne na kavč in dvigne noge na mizo jaz pa z levim kotičkom očesa opazim mokasinke. In klikne prvič. In pride mama in se postavi zraven kauča in jo pogledam in klikne drugič. Gospa je imela obute mokasinke. Ni mi jasno v čem taka popularnost. Estetske vrednosti nimajo, morda pa se hitro posušijo, tako da noge niso mokre ko te zadane tak dež kot je mene včeraj.  

No, mamin obisk se je končal tako, da je gospa pospravila njegovo sobo in se vmes jezila, kakšen packon je. Potem je še pometla in pomila njegovo posodo. Res, lepo je bit 21 -leten študent…

1. ki je sicer sedaj že varno doma v Stockholmu [Ajd, nazaj brat]
2. Irka pač [Ajd, nazaj brat]
3. v resnici je Paul ampak mi je Pavel boljša varjanta [Ajd, nazaj brat]

… razmislek o preteklem tednu. Moj teden je bil, z razliko objavljenih zapisov o Kilkennyu in Dublinu precej dogočasen. Dejstvo, da se mi v naslednjem tednu začnejo izpiti seveda pove vse. Tako sem se ta teden učila in izhode ven iz stanovanja zreducirala na nakupe hrane (kruh in mleko in čokolada, da ne pade cukr) in sprehode v knjižnico.

Vse to dolgočasje sem med trenutki pavze kompenzirala z objavljanjem blazno zanimivoh postov na blogu, kjer bi kakšna dušica, ki zadeve ne pozna sumila, da so vsi turistični obiski ap tu dejt. Ja, resničnost je pač taka, da se je pohajanje dogajalo že dva dedna nazaj. Uf, kako šiba cajt.

Danes pa. Danes je bil izjemen dan. Tako je bil izjemen kot že dolgo ne. Pravzaprav je bilo tako izjemno, kot danes enkrat daljnega fabruarja. Razlika med tistim februarskim dnevom in današnjim pa je samo v tem, da sedaj po nekaj mesecih življenja tu na otočku premorem nos, ki povoha zrak in pošlje možganom signal, da je potrebno met dežnik s sabo, ker se bo čez 30 minut ulilo kot iz škafa.

Tako je bilo. Današnji izhod je bil v knjižnico. In kot že rečeno, po vohanju zraka vzamem dežnik in grem. Ko sem se vračala se je namreč ulilo tako kot že dolgo ne. In z lombrenčkom mojim sva se zelo lepo razumela. Jaz sem ga trdno držala za rokico, on pa mi je v zameno čuval glavo. Žal pa sprehod po pločniku ob cesti ne nudi pešču nobenga zavetja pred s hormoni naspidiranega najstnika v rdečem Seicentu, ki sem mu zaželela vse najslabše na tem svetu - od spuščenega olja do pokvarjene sklopke. V momentu sem bila mokra do pasu.

In kaj sem naredila, da bi si polepšala dan? Nič posebnega, ker sem že od zjutraaj take posebne volje, da se mi zdi, da mi razpoloženja ni potrebno popravljat. Tako ravno prav se počutim. Seveda se malo nakremžim, ko se moram spraviti nazaj k učenju ampak vseeno.

V včerajšnjem postu sem ob fotografiji smerokaza postavila vprašanje kam smo se napotili. Kot je iz slike razvidno smo se odpravili direktno v St. Stephen’s Green, park, ki da pojmu zelenica nov pomen.

Še pred tem so se nasmehnili od pogledu preštevilnih turistov, ki so se drenjali pred vrati Trinity College-a. Verjetno se jim je mudilo na ogled Knjige iz Kellsa iz leta 800, ki velja za eno najlepših na svetu. Saj mi bi si jo tudi ogledali. Pa drugič.

Namesto stare knjige smo izbrali posedanje v parku.

In pogled na nakupovalno središče, ki je z mastnimi črkami oglaševalo nove ure poslovanja. Odprti so celo uro več kot konkurenca. Zaprejo ob 19h torej. Pa fante muzikante tudi majo…

Notranjost nam je kar malo sapo vzela, zanimivo jpa je predvsem to, da tista ogromna ura v sredini objekta stoji. Ker pač sodoben potrošnik ne sme vedeti koliko je ura. 

Potem pa lov na viski in pivo. Prvo bolj uspešno v stari destilarni Jameson, drugo pa za drugič.

Hm, kar precej stvari sem pustila za drugič, kajne? In vem tudi, da se bo treba v destilarno vrniti …

Aja, če se je komu porodilo vprašanje zakaj je bilo izkanje piva neuspešno. Saj v bistvu ni bilo. Guinness Store House smo dobili, problem je le v tem, da smo ostali pred vrati. Ob 17h je bilo zaprto.

Potem pa na vlak in domov - v Waterford. Po dveh urah in pol vožnje me je pričakal tale pogled.

[Se opravičujem za pomanjkanje kvalitete zadnje slike. Ampak lepo paše v kontekst pripovedi in sem jo pač morala pripopat gor.]

Še vedno v sklopu predprvomajskih praznikov smo se 29.4. odpravili v Dublin. Karta za vlak iz Waterforda stane 24€ in velja kot povratna, če se vračaš isti dan.

In smo šli.

Ekipa se je najprej namestila v hostlu, kjer so preživeli, po mojih podatkih dobro noč. Ko je bila prtljaga pr’ kraju smo  šli na sprehod. Ker sem dober človek in naredim reklamo, so bili seveda nameščeni v istem hostlu kot jaz daljne 4 mesece nazaj. Hostel mi je priljubljen predvsem zaradi lokacije - v samem mestnem jedru. O tem sem sicer že pisala.

Najprej Dublinski grad, za katerega smo ugotovili, da je eno arhitekturno skropucalo, ki ima na neki točki en stolp prebarvan v nebesno modro. To pa jih ne ovira, da ne bi služil kot protokolarni objekt. Ker se mi ne opisovati zgodovine bom napisala samo to, da je ena od soban opremljena z lestenci znane, Waterfordske steklarne¹. Slikan pa je pogled na grajsko cerkev Najsvetejše trojice.

Nato smo zavili levo v Temple Bar in se spoštljivo ozrli v Wall of fame. Ja, Bono je bil še mladenič na tej sliki.

Od tam smo šli čez reko Liffey na Henry Street, kjer smo dvignili glave in iskali konico špice z uradnim imenom The Spire, ki je ostala zavita v oblake.  Špica je sicer najvišja te vrste na svetu, postavljena pa je na mestu, kjer je nekoč stal spomenik Admirala Nelsona. Brian² mi je razložil, da je spomenik leta ‘66 neuspešno razstrelila IRA. Dokončno pa so ga uničili, ko so ga hoteli popraviti. Aja, Špica je visoka 120 metrov in na vrhu ima premer 15 cm.

Seveda smo bili blazno impresionirani in posneli par zanimivih fotk, kot je tale:

Potem pa odjadrali čez cesto, pozdravili Jamesa

in šli naprej. Uganete kam?

1. mimo katere se sprehajam 2x na dan [Ajd, nazaj brat]
2. sošolec in sicer po fohu profesor zgodovine [Ajd, nazaj brat]

je bil zelo kratek. Po neuspelem rantacar-ju (na prost avto bi morali čakati več kot dve uri) smo se kar z busom odpravili v omenjeno mesto. Prva stvar, ki smo jo tam opazili je bil seveda grad, ki datira v leto 1190 in se mu ta starost pozna predvsem v tem smislu, da so ga tekom let popravljali in dozidovali in na koncu je iz njega nastalo to kar vidimo danes.

Bil je v lasti družine Butler¹ . Če sem prav prebrala knjigo so živeli v njem do leta 1935 (predstavljam si, da aktivna raba pomeni da nekdo pač živi v njem). V državni lasti je od 60 let prejšnjega stoletja, ko so da potomci Butlerjev ugotovili, da stane vzdrževanje malce preveč in vse skupaj donirali narodu.

Znotraj gradu je baje zanimivo pogledati knjižnico, kitajsko spalnico in galerijo, mi pa smo bili seveda prepozni, da bi nam dovolili vstop. Nekst tajm.

Grad z lepšega kota izgleda takole:

Trava je lahko tako negovana, če pa povsod najdemo take napise:

Sonce pa nam je bilo tudi naklonjeno in dovolilo razne igrice.

 Potem smo šibali jest, vmes ogledali še nekaj cerkva in Rothe house. Tudorsko trgovsko hišo, ki je posebna zato ker je edina taka (nekoč naj bi bile vse hiše na glavni ulici take).

Za konec pa vam naklonim še pogled po glavni, Parliament Street, ulici Kilkennya.

1. njihova je bila tudi hiša čez cesto kjer smo posedali ob ribniku in študirali če Butler house pomeni hiša za batlerje. No, sedaj vemo, da ne. [Ajd, nazaj brat]

… tisti, ki je bil za praznike na morju. Za praznike seveda pogojno. Prvi maj se tukaj ne obeležuje na točno določen dan. Pač, kot so me podučili, ko sem se v četrtek depresivno smukala okrog, tukaj noben praznik nima specifičnega datuma. Tako smo Prvi maj praznovali včeraj, ker je pač ponedeljek. Vsak tak in podoben praznik, ki bi drugače stal osamljen sredi delovnega tedna, namreč prenesejo na ponedeljek. Nekak obvezen podaljšan vikend.

Torej, za praznike sicer ne, ampak dober teden nazaj pa ja, sem se v kompaniji moje sestrične odpravila na morje.

Tam mi je najprej premočilo čevlje, za kazen, ker sem hotela malo čofotat.

Pogumnih plavalcev ni manjkalo.

Za finiš pa smo ujeli bivšo Miss Irske. Mislim, da je to titulo osvojila v letu popularnosti Barbie rožnate. 

Ja, tako je to. Vsak dan posebej sem se v zadnjem tednu trudila, da ne bi nič napisala na blog. Sem rekla, počakam kakšen znak, da kdo pogreša moje pisanje. In ker se to pač ni zgodilo sem sedaj zopet tu, da vam kaj povem o še kakšni zadevi, ki se je zgodila v zadnjem času. Torej, kot večina že ve, imela sem obiske.

Anji sporočam, da so sosedje, ki so imeli prešito odejo na vrvi za perilo zadnje tri tedne ocenili, da je dovolj in so jo pospravili. Obenem jim je uspelo tudi postaviti pokonci zalivalko, ki je ležala sredi dvorišča ravno kakšen dan več kot je odeja visela na štriku. Obenem ji sporočam, da je bilo prvo vprašanje s strani sošolke Maryije v sredo: ”Is your cousin still here?”

Nataši in Samotu se zahvaljujem za pivo, viski, domače tortilje, en kup slik in ponesrečen rentacar. Upam, da sta videla klife in Guinness Storehouse in naredila turo po Jameson Destilery. Na kakšno poročilo pa še čakam.

V apartmaju, kjer bivamo imamo televizijo. Licence, ki znača 160€ za letno uporabo aparata seveda nismo plačali in ob grozilnih sporočilih pošte, da trenutno inšpektorji v našem okolju pregledujejo stanovanja in iščejo nelegalne aparate, grožnjo s sodiščem in 634,87€ vredno kaznijo se šalimo, da vrat raznim nepoznanim osebam s kravato pač ne odpiramo.

Torej: naša nelegalna tv nam kaže okrog 20 različnih programov, med katerimi je eden celo španska nacionalka. Kot na vse nacionalkah tam ne predvajajo ni nič kaj omembe vrednega, ravno tako ne na obeh programih Irske nacionalke. Potem pa so razne komercialne tv, ki vrtijo po večini Irske telenovele, ki jo vsaj pol tako srce parajoče kot mehiške pri nas. Potem so imamo lokalno tv, ki ima status naše TV Primorke. Tam pač je, čeprav nihče ne ve kdo tisto gleda.

Potem pridemo do Comedy kanala. Ti vrtijo sitcome čez cel dan. In danes so obljubljali Fraiserja od 9h zjutraj do 5h popoldne¹ . Seveda iz tega ni bil o nič in tako že 60-tič ta teden gledamo Prijatelje.

Stvar je taka, da so so Irci veliki fani multiplih predvajanj: Tako od ponedeljka do petka gledamo Simpsone od 18h-20h. Od 20h-21.30h Prijatelje. Od 21.3o-22.20 Scrubs (kako smo že to slovenili? Mladi zdravniki ali nekaj podobnega) in od 22.30-neznano Seks v mestu. Do neznano pravim zato, ker mi še ni uspelo pogruntati, kdaj se konča. Resno. Oni dan sedimo z Anjo pred Tv-jem in po 5 epizodah obupale. Ker je preveč. Resno.

 In ob vseh teh ponovitvah se dogaja, da se vrtijo tudi eni in isti deli. Tako sem določene epizode Simpsonov od kar sem tukaj videla že 3krat (ja dejansko štejem) in danes je pa sodu izbilo dno, ko sem v istem dnevu videla isto epizodo Prijateljev. Seveda ne na istem kanalu. Na dveh različnih, ki sta bila do sedaj specializirana v to, da sta vrtela različne sezone omenjene nanizanke. Tako lahko na enem kanalu sledimo Rossovim težavam ko se ločuje od noseče žene, ki mu je pravkar sporočila da ima ljubico, na drugem pa zaplete z Rachel in njuno hčerko. Ja, če nisi ekspert v Prijateljih te lahko resno zmede. Sicer pomaga orientacija po oblačilih amapk vseeno.

Višek pa smo dosegli dobra dva tedna nazaj, ko sem ona soboto lahko gledali zadnji del kjer hoče Rachel v Pariz in si potem premisli in se vrne k Rossu. O, boste rekli, je konec. In  naslednji dan, začnemo s kofetkanjem v Central Perku kamor uleti Rachel v poročni obleki! Jaaaa, prvi del, vse še enkrat od začetka.

Za tiste, ki ste se prebili do tukaj je nauk te zgodbe: Na Irskem ne glejte televizije, ker se vam bo slej ali prej zazdelo, da se nekdo temeljito norčuje iz vas.

1. kar bi bilo lako idealno za depresiven in deževan dan kot je bil danes [Ajd, nazaj brat]

In ima brivnico v Waterfordu na Irskem.

Po vseh dogodkih iz Londona se je umaknil sem, kjer v centru mesta ordinira naprej. Videla ga še nisem, mojima cimroma pa obrazne dlake še ne poganjajo in ju potemtakem ne morem poslat preverjat ali je pravi ali ne. 

Kdo se javi?

Že pred časom sem pisala o (ne)higienskh navadah, ki so jih gojile cimre mojih novih frendic Švedinj in njihovem maščevanju, sedaj pa je napočil trenutek da spregovorim o naših sosedih. S tem ne mislim Irskih študentov ampak čisto navadne lokalce, ki bivajo v eni od brezštevilnih vrstnih hiš. Skozi okno našega aprtmaja namreč vidimo ravno na njihov vrtiček oziroma na zadnji del od spredaj sicer lične vrstne hiše.

Ja, vrstne hiše od spredaj zlahka izgledajo lepo, kakšnih gredic ali travice sicer nimajo, tako da ne more biti ne-negovana. Od zadaj pa je situacija čisto drugačna. Na pričujoči sliki lahko opazujete prešito odejo ((kouter)) , ki visi na vrvi za perilo že vsaj en teden. Z Anjo ugotavljava, da verjetno načrtujejo iz ene narest dve in čakajo kdaj bo preprosto razpadla na dva dela. Omeniti velja, da visi tam na špagi ne glede na to ali pada dež ali sije sonce. Anja tudi trdi, da je na neki točki celo videla milnico, ki se cedi iz te uboge odeje. To bi lahko povezali z navado, ki jo ima cimer Paul - ko pomiva posodo ne izpere detergenta. Če se vrnemo nazaj k fotografiji, vidimo, da je pod koutrom na tleh zalivalka¹. Na dotičnem mestu pa se nahaja približno toliko časa kot odeja na špagi.

[Klik na sliko jo bo naredil večjo]

1. žlafador [Ajd, nazaj brat]