… natančneje:  125€.

Res, je.

Čisto po naključju je včeraj moje oko sokolovo, gledajoč skozi okvirje novih očal ugledalo tele gospode, kako skrbijo za zelenico.

[Za boljši razgled klikni na sliko]

Tako je to naneslo, da sem včeraj dobila obiske iz domovine. Anja ostane pri meni ravno dovolj časa, da se prepriča v resničnost vseh navedb na tem blogu¹.

Ker pa je moja redna bralka, mi je za pokušino prinesla zadevo, ki kmalu ne bo več obstajala in nad katero sem vzdihovala prejšnji teden.

1. seveda ima še druge motive bolj izobraževalne narave [Ajd, nazaj brat]

Dokazno gradivo številka 1:

Dokazno gradivo številka 2:

[Ne obstaja, ker nisem še nobene bejbe videla uporabljati tole zadevo, kaj šele, da bi jo lahko ovekovečila]

Ja, priznam. Ta je še od nedelje. In po vseh pravilih bi morala biti pohvaljena, ker govorim po pravici, ker bi lahko napisala, da je od včeraj. Od danes vsekakor ne bi mogla biti, ker je sonce še previsoko in bi me kdo lahko dobil na laži.

 Kar je zabavno pri tej mavrici je to, da se je začela skoraj na načem parkirišču. Tako blizu videt tako lepo zadevo (v bistvu sta bili dve) me je nemudoma spravilo v dobro voljo.

[Klik na slikico bi vas mogel transportirati k večji sliki]

Fotokopirka je oseba ženskega spola, ki dela v fotokopirnici. Pravzaprav je ta izraz razerviran za osebo, ki je d’best fotokopirka z velikim F. Ja, naša gospa J. iz Ajdovščine. Pri svojih skoraj¹ osemdesetih (80 ja) je še vedno aktivna v poslu. In ko rečem aktivna to tudi mislim. Nikjer drugje ne dobiš zadev hitreje sfotokopiranih kot pri njej. No ja, lahko se zgodi, da je potem na drugi strani fotokopije kakšna ponesrečena zadeva, npr. pretemno skopirana osebna od koga ali pa npr. oznanila od sosednje župnije.

Zakaj pišem sedaj ta mali slavospev gospe J.? Preprosto. Ker so tukaj osebe, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo tako počasne in nesposobne, da dobiva izraz slou moušn čisto novo dimenzijo. Skladno s prijaznostjo in ustrežljivostjo namreč pada raven hitre in brezosebne postrežbe. In ravno v fotokopirnici, kjer se po navadi znajdeš s kakšno zadev in se ti mudi pride gospa in te vse povpraša o vsebini zadev ki jih fotokopiraš, si vzame čas in prebere zadevo. Seveda, bog ne daj, da prineseš kaj printant. Takrat te namreč začne spraševat o vsaki strani posebej, kaj je pa to, ali je na drugi strani kazalo vsebine? Je na tretji strani kazalo tabel? Aha, na četrti strani vidim uvod. Itd.

In današnja zgodba: Ja, potrebovala sem prosojnice za grafoskop za predstavitev (striktno je bilo poudarjeno, da PP ni dovoljen) in jih sprintam v knjižnici, ker je za podiplomce prinitanje zastonj in odjadram do fotokopirke. En človek je bil pred mano in vseeno sem čakala 15 minut za 3 fotokopije.

In sem si mislila, gospa J. kje si ko te rabim???!! 

1. nisem 100% mogoče ima tudi že čez [Ajd, nazaj brat]

Za to je pravzaprav kriv moj lubi, ki mi je poslal link kjer sem si ogledala serijo reklam za mojo drago Viki kremo. Tega namreč tle nimamo¹.

Pa poglejmo, kaj smo jedli v naši mladosti²: 

Seveda sem morala pobrskati in potem sem najdla še kuharje, ki so lupili, čistili ribali in sekljali papico za Frutek.

Sprehod po mladosti pa končamo, s kom drugim kot z Medvedkom Uhcem.

1. resno razmišljam, da bi ukazala Anji eno gor prinest [Ajd, nazaj brat]
2. ki pač še naprej ostaja mladost [Ajd, nazaj brat]

je sonce le pokukalo izza oblakov in dalo vedeti, da je še vedno tam nekje.

Ljudje so tukaj na splošno fajn in res ne obstaja oseba, ki je ne bi  marala. Čeprav se mi je en gospodič kar precej zameril z eno ne preveč taktno izjavo.

Zadeva je namreč taka, da sem po mojem premoru v domovini s seboj, za pokušino, flaško višenj. Ko so me Švedinje vprašale, kaj pa je to, sem odgovorila nekaj v smislu pride and joy mojega ljubega. Kot vsako nepoznano stvar sta zadevo najprej povohali, odobravajoče pokimali in vzljubili  na prvi požirek.

Takoj sem vedela, da je bila ideja z darilcem v obliki višenj v ličnih najhnih stekleničkah kot naročena. Seveda sta kot obvezno opremo, ko jih obiščem v rodnem Stockholmu naročile vsaj nekaj litrov zadeve.

Kje pa pride izjava nesrečnega Francoza vmes?

Znašel se je na pokušini, tudi on  je povohal in izjavil, da tega pa on ne bo pil, ker smrdi po čistilu za kopalnico. WTF?! Seveda bi lahko bil tiho in nič rekel, bi razumela¹ ampak tako sem njegovo izjavo razumela kot žalitev višenj. Mislim, vsi ki ste jih že pili, veste od kje moj razlog za užaljenost, tisti, ki jih še niste, pa naj vam pomagajo vse sile sveta, ampak ne veste kaj zamujate.

1. punci sta bili sicer navdušeni nad n jegovo izjavo v smislu ”bo pa več za nas” [Ajd, nazaj brat]

Danes sta se na pot proti domu podali Josefin in Karolina, fejst punci iz Stockholma, s katerima sem preživela marsikatero zanimivo urico.

Zgodba o maščevanju pa ima globje korenine in da jo pravilno opišem moram zaobjeti pritoževanja vseh, ampak res vseh tujih študentov nad nehigienskim standardom bivanja, ki ga v svojih stavnovanjih gojijo njihovi Irski cimri. Tudi Josefin in Karolina nista bili izjema. Kar nekajkrat sem bila pri njih in sta mi pripovedovali o tem, da njuni cimri ne odnašata smeti, ne pomijeta posode in sploh pustita za seboj vse razmetano ko se na petek odpravita domov. Sami sta tako skrbeli za čistočo pri njih.

Maščevanje pa se je začelo že dobra dva tedna nazaj. Punci sta se dogovorili, da ne vržeta stran nobene steklenice, pločevinke in plastenke, skratka nobene flaše. Vse to sta dva tedna skrbno zlagali na pult zraven hladilnika. V petek nista odnesi smeti in nista pomili posode. Danes sta spakirali kufre in šli, brez da bi cimram povedali, da odhajata za vedno.

Pejbek tajm.

Stanje, ki sta ga pustili za seboj pa je sledeče:

Dodatna vrečka na vratih je delo ene izmed cimer, nedovolj očtnen rjavkast madež na tleh pa je od nečesa, ki se cedi iz te vrečke. Dizgasting - je zadevo najbolje opisala Karolina.

Pločevinke tam v ozadju, so zložene ena vrh druge, ker pač ni bilo več prostora…

To je pa pogled na vse skupaj. Aja, marmelado, ki je na mizi, smo z družnimi močmi pojedli in pospravili. Sicer pa sem dobila šampon, balsam, pol ponucano arašidovo maslo, krekerje, pol medu in eno posodo tupperware, ker je Josefin pod milim nebom ni imela kam zapakirat¹.

1. njen pakirni problem smo sicer oni dan reševale z nakupom t.i. Space bags [Ajd, nazaj brat]